Page 66 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

aparatom in institucijami za preseganje sebično naravnanih zasebnih
interesov (Bibič, 1978). Pravica je po Heglu razumljena kot »obstoj svo-
bode«, ki terja izpolnitev formalnih, moralnih in nravnih pogojev, da bi
26
lahko »svobodna volja« udejanjila svojo svobodo (Hegel, 1991, 2013).
Na podoben tradicionalističen način je razmerje med posamezni-
kom in skupnostjo obravnaval tudi katoliški korporativizem, ki je
vzpostavljal korporacije kot oblike »organske solidarnosti« med ljud-
mi. Z njimi kot naravnimi okviri sodelovanja se med delavci in delo-
dajalci skuša odpraviti temeljne družbene konflikte, kar je s svojim
razvojnim konceptom industrijske družbe, utemeljene na znanstvenih
osnovah, zagovarjal francoski socialni filozof, pozitivist in socialist He-
nri de Saint-Simon (1760–1825). Podobno kot je lahko po Webru (1988)
posameznik postavljen v odnos do vsemogočne birokratske države, je
v primeru Saint-Simona utopljen v korporacije, zaradi česar so njegove
individualne pravice in svoboščine enako zapostavljene, zabrisane ali
celo odpravljene v korist abstraktne skupnosti, države ali solidaristič-
ne kolektivitete (Lukšič, 1994).
Sorodni misli sledimo tudi pri nemškem filozofu Karlu Marxu (1818–
1883) in njegovi kritiki ločitve posameznika od družbe. V kapitalizmu
naj bi se posameznik ravnal po svojih egoističnih interesih in priha-
jal v nasprotje z drugimi posamezniki ter družbo. Marx je človekove
pravice delil na tiste državljanske pravice, ki jih je mogoče uporabljati
skupaj z drugimi v oblikah participacije, in na individualne svobošči-
ne, ki posamezniku omogočajo uveljavljanje na račun drugih. Verjel
je, da naj bi se posameznik šele v socializmu uresničeval kot resnično
družbeno bitje, v takšni utopični družbi prihodnosti pa naj bi odpadla
tudi potreba po uveljavljanju pravic posameznika, saj naj bi ta tudi ne
potreboval več zaščite pred državo (Marx, 1969). Na podobnih pred-
postavkah je bila zasnovana tudi teorija samoupravnega socializma,
ki je zavrgla klasične človekove pravice oz. jih skušala nadomestiti s
samoupravnimi (Kardelj, 1980; Županov, 1989; Lebowitz, 2014).
Pozitivno pravo, ki se razvija kot odziv na zgodovinske (praviloma
revolucionarne) upore ljudstva tedanjim oblastem in tudi na preab-
straktno ter pravno neopredeljeno idejno misel naravnega prava, to-
rej svojo moč opira na sistem prava, ki ga sprejme in kodificira za to

26
Vsebinsko pojmovanje pravice deluje kot kritika oz. dopolnilo Kantove moralnosti, ki ji očita
nedejanskost in arbitrarnost ter nasproti njej poudarja nravnost, Sittlichkeit (nem.), ki v sebi
združuje naravno, družbeno in historično objektivnost, na podlagi katere subjekt šele je to,
kar je (Hegel, 2013).

66