Page 67 - Politike človekovih pravic

Uveljavljanje človekovih pravic 1.6

pristojna politična institucija, bodisi zakonodajno telo, vlada ali v ne-
katerih primerih tudi sodna veja. Pravo je izrecno kodificirano v zako-
nih, predpisih, ustavah ali drugih pravnih dokumentih, ki so jasen in
ekspliciten izraz pravil, podprtih z avtoriteto pristojnih državnih insti-
tucij ter dostopnih in razumljivih posameznikom, za katere so sprejeta.
Pomembna lastnost pozitivnega prava je tudi odprtost za spremembe
oz. možnost, da je pravo mogoče spremeniti, razveljaviti ali nadome-
stiti v okviru uveljavljenih pravnih postopkov in se tako prilagoditi
spreminjajočim se družbenim normam, vrednotam ter potrebam.
Med danes najprepoznavnejše vrste pozitivnega prava se uvršča
ustavno pravo, zakonsko (angl. statutary law), upravno ter zlasti v an-
glosaksonskem pravnem redu še običajno pravo (angl. common law), ki
se razvija na podlagi sodnih odločb in precedensov.
Pozitivno pravo je prevladujoča oblika prava v sodobnih pravnih sis-
temih. Zagotavlja jasno in avtoritativno podlago za upravljanje družb,
reševanje sporov ter zagotavljanje reda. Vendar pa je legitimnost pozitiv-
nega prava lahko predmet razprav, zato se lahko pojavijo vprašanja o poš-
tenosti, pravičnosti in moralnosti določenih pravnih določb (Viola, 2017).
Nekatere pozitvističnopravno usmerjene teorije, ki so postavlja-
le posameznika v okvir vnaprej določene skupnosti in zanemarjale
vprašanje neodtujljivih človekovih pravic ter svoboščin, niso zadostile
osnovnim kriterijem demokratičnosti in so pogosto dušile človekovo
dostojanstvo ter ustvarjalnost. Čeprav naj bi zagotavljale družbeno
harmonijo in omogočale optimalen razvoj, so se z vidika skrbi in razvo-
ja človekovih pravic kazale kot izrazito nedemokratične, nemoderne,
utopične in protirazvojne, v praksi zlasti v konceptu socialističnega oz.
komunističnega političnega sistema (Donnelly, 2003; Richardson-Lit-
tle, 2015). V imenu demokracije in boja za človekove pravice so se v to-
vrstnih okvirih v imenu določene skupnosti celo nevladne organizacije
izkazale kot dejanski akterji »totalitarizma od spodaj« (Mastnak, 1987).

1.6 Uveljavljanje človekovih pravic s postrevolucionarnim

ustavnim razvojem 1.6
Zamisel predstavnikov pozitivistične pravne šole, da morajo biti člo-
vekove pravice zavarovane tako, da so zapisane in razglašene, je dobila
izraz v različnih dokumentih, listinah in deklaracijah, najpomembnej-
še pa je bilo njihovo vključevanje v ustave. Idejno-teoretične temelje
sodobnega konstitucionalizma pa so v svojih delih, ki so prenašala
predvsem ideje o t. i. družbeni pogodbi (angl. social contract), postavili

67