Page 64 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

Prav s francosko Deklaracijo o pravicah človeka in državljana in njeno
vključitvijo v francosko pravo (nanjo se sklicuje ustava iz l. 1791 in vse
kasnejše francoske ustave, vključno z ustavo iz leta 1958) je bil storjen
eden najpomembnejših korakov v procesu preoblikovanja naravno-
pravnih idej o človekovih pravicah v pozitivnopravne predpise.
Kot kritika individualizma in v obrambo tradicionalnega reda ter ve-
činoma neargumentiranega utemeljevanja pravic kot naravne danosti
se je prav v obdobju velikih revolucij pojavilo nekaj ideologij, ki so do-
tedanjemu pogledu na razumevanje človekovih pravic bodisi naspro-
tovale, ga kritizirale ali pa ga nadgrajevale. Ob koncu 18. stoletja, torej
dejansko sovpadajoč z že prikazanimi revolucionarnimi procesi ter s še
vedno močnimi idejami o razumevanju človekovih pravic kot naravnih
pravic, so konservativni misleci dotedanji smeri pogleda na človeko-
ve pravice začeli močno nasprotovati, češ da so preveč egalitarne in
subverzivne, premalo reformno usmerjene ter da so revolucionarnim
gibanjem tudi omogočale odkrito izvajanje nasilja. Istočasno so pred-
stavniki radikalne misli tudi trdili, da koncept naravnih pravic utrjuje
preveliko neenakost bogastva (Freemann, 2011, str. 32).
Med prvimi in vodilnimi kritiki naravnega prava ter pravic je tre-
ba omeniti ključnega škotskega razsvetljenca in filozofa Davida Huma
(1711–1776), ki je znan po svoji empirični filozofiji in skepticizmu glede
obstoja gotovega znanja. Poudarjal je na empiričnih dejstvih podprto
kritično opazovanje in vlogo čutnih izkušenj pri oblikovanju znanja ter
trdil, da je naš občutek osebne identitete skupek zaznav in ne trajna
oz. nespremenljiva substanca, dana po neki vrsti »naravne» danosti.
Izpodbijal je idejo, da en dogodek nujno vodi k drugemu, in s tem iz-
podbijal tradicionalno pojmovanje vzroka in posledice, njegova kritika
indukcije pa je kasneje pomembno vplivala na filozofijo znanosti (Co-
ventry in Valls, 2018). V delu A Treatise of Human Nature (Traktat o
človeški naravi) iz leta 1739 je celovito raziskal tudi moralno filozofijo
in zagovarjal, da morala in moralne sodbe temeljijo na čustvih ter ob-
čutkih, ki pa jih je seveda po njegovem treba sistematično empirično
prepoznavati (Hume, 1985).
Navdahnjen s francosko revolucijo je angleško-ameriški politik in
filozof Thomas Paine (1737–1809) napovedal »novo dobo človeške rase«,
ki jo bodo ljudje dobili na podlagi svojega statusa (Dagger v Freemann,
2011, str. 31). Painov pogled na človekove pravice je bil še vedno moč-
no utemeljen na individualizmu in univerzalnosti pravic za vsako-
gar, kjer koli in kadar koli, a jih je začel dalje povezovati tudi z logiko

64