Page 68 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

Hobbes in Locke v 17. ter Rousseau v 18. stoletju. Družbena pogodba je
lahko hipotetična ali dejanska (tj. praviloma ustava; op. avt.) pogodba
ali sporazum med vladanimi in njihovimi vladarji, ki opredeljuje pravi-
27
ce in dolžnosti vsakega od njih (Freeman, 2012). Sestavljajo jo nasled-
nji ključni elementi, povezani z idejnimi argumenti, ki so jih idejno-te-
oretsko vpeljali Hobbes, Locke in Rousseau (Spiro, b. l.):

• Suveren in suverenost (Hobbes). Po Hobbesu se posamezniki iz na-
ravnega stanja, ki je stanje nereda in vojne, združijo, ker jim razum
pravi, da lahko svojo samoohranitev najbolje zagotovijo, če vso ob-
last predajo suverenu. Slednjega lahko predstavlja ena oseba, skup-
ščina ali celotno telo državljanov, vendar morajo biti ne glede na
obliko po Hobbesu vse njegove pristojnosti združene in zgoščene
na enem mestu. Avtor je menil, da vsaka delitev pristojnosti uniči
suverena in s tem člane skupnosti vrne v naravno stanje, v kate-
rem je človek »osamljen, reven, grd, brutalen in kratek«. Posame-
28
znik naj bi ohranil le svoje naravne pravice, ki jih ne more predati
v skupni bazen suverenih oblasti. Te pravice vključujejo pravico do
prepovedi samoobtoževanja, pravico do nakupa nadomestila za ob-
vezno vojaško službo in pravico do svobodnega ravnanja v prime-
rih, ko zakoni molčijo.
• Nadzor nad koncentracijo moči z delitvijo oblasti na zakonodajno in
izvršilno ter z vzpostavitvijo »instituta« civilne družbe (Locke). V
nasprotju s Hobbesom Locke ni govoril o suverenosti, je pa po
zgledu angleške ustavne tradicije v prvi vrsti zagovarjal neustre-
znost koncentracije vseh pristojnosti v enem organu oblasti. Za-
govarjal je ločitev sicer medsebojno usklajenih pristojnosti med
monarhom in parlamentom oz. približek opredelitve središča su-
verene oblasti, kot je od 16. stoletja dalje izhajala iz angleškega
sistema, poznanega z izrazom »kralj (ali kraljica) v parlamentu«.
Locke je poleg zagovarjanja delitve oblasti na današnjo zakono-
dajno in izvršno vejo trdno zagovarjal tudi stališče, da je naravna
pravice posameznika, da pridrži pravico do revolucije proti vla-
di, ki je postala protiustavno zatiralska, ter se pri tem združuje v

27
V pradavnini so se po tej teoriji posamezniki rodili v anarhično naravno stanje, ki je bilo po
mnenju tedanjih mislecev lahko srečno ali nesrečno. Prav razvoj idej, povezanih z naravnimi
pravicami ter naravnim sklepanjem (angl. natural reasoning), pa je vzpostavil idejne razloge za
oblikovanje družbe in vlade preko vsebin družbene pogodbe.
28
Hobbes je dajal prednost singularnemu suverenu, saj je bilo manj verjetno, da se bo notranje
ali funkcionalno razdelil kot skupščina ali kot celotno telo državljanov.

68