Page 65 - Politike človekovih pravic

Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije 1.5

dolžnosti – predvsem v odnosu do drugih, ne pa tudi do družbe ali
države. Slednja je utemeljena na temeljnem načelu prisile in mora biti
tudi zato v svojih posegih omejena, hkrati pa je treba spodbujati civil-
no družbo, ki je po naravnem načelu sodelovalna in progresivna (Pa-
ine, 1997).
Tudi irski politik in filozof Edmund Burke (1729–1797), nosilec kon-
zervativne misli, sicer ni povsem zanikal koncepta naravnega prava,
ki gradi na pravicah do življenja, svobode, svobode vesti, lastništva,
enakih zakonskih pravicah ter pravicah do sadov opravljenega dela, a
je trdil, da so vse te prevečkrat zgolj neuporabne metafore nečesa ab-
straktnega in da so »prave pravice ljudi« družbeno in ne naravno po-
gojene (Burke, 1989). V tem pogledu je tudi francosko doktrino o pra-
vicah označil kot preveč preprosto, preveč dogmatsko in zato nevarno.
Neke vrste osrednji miselni povezovalni člen med obema pogledoma
na človekove pravice – kot na začetno naravno in kasneje prvenstveno
pravno kategorijo – je v omenjenem obdobju predstavljala ideja moral-
nega zakona, ki jo je razvil in zagovarjal nemški filozof Immanuel Kant
(1724–1804). Po Kantovem mnenju je bistvo pravic svoboda in ne zaščita
interesov ali sreča, skupek pravic pa se odraža v njeni upravičeni razde-
litvi. Pravice so politični in ne etični projekt, utemeljene z zakonom na-
rave in zamejene s pozitivnim pravom, kar vsakemu človeku omogoča,
da je pojmovan kot moralna oseba s pravicami (Kant, 2006).
Vedno bolj pa je konceptu naravnih pravic nasprotoval utilitaristični
angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham (1748–1832), ki je zagovarjal
potrebo po vzpostavljanju prava na racionalnih osnovah in na osnovi
izogibanja kakršnim koli nejasnostim ter izmišljotinam, za kakršne je
označil (Bentham, 2013) ideje naravnih pravic. Edine pravice, ki obsta-
jajo, so pravne pravice. Po načelu uporabnosti (angl. utility) le dejstva
opredeljujejo dobro in slabo ter predstavljajo osnovo etičnih in politič-
nih ciljev, ki odražajo največjo srečo največjega števila ljudi oz. skupno
dobro. Na takšnih osnovah sta se v povezavi z načeli naravnega prava
in revolucionarnih procesov dalje razvijali tudi francoska ter angleška
misel, ki sta kot antipod individualnemu dojemanju sveta v kritičnih
in reformističnih idejah tega obdobja vedno bolj izpostavljali tudi po-
men ter vlogo skupnosti.
Individualizem naj bi nevarno načenjal naravne odnose in razmerja
v skupnosti (nem. Gemeinschaft), zato naj bi bilo – po mnenju Georga
W. H. Hegla (1770–1831), enega vodilnih mislecev opisovanega pristo-
pa – nered v skupnosti treba nadomestiti z vsemogočnim državnim

65