Page 69 - Politike človekovih pravic

Uveljavljanje človekovih pravic 1.6
civilno družbo. Po Locku neomejena suverenost torej ostaja v
rokah ljudstva, ki ima moč, da razveljavi oblast svoje vlade (ali
njenega dela), če ta preseže svoje (stoletje in več kasneje ustavno
opredeljene ter zagotovljene; op. avt.) omejitve.
• Izraz splošne volje (angl. general will) (Rousseau).Rousseau je v svo-
jem pogledu vse posamezne državljane združil v vsemogočnega
suverena. Glavni namen državljanov kot suverenov je izražanje
splošne volje. Le-ta ne more biti nikoli napačna. Če je izraženo
nekaj, kar je v nasprotju s splošnim interesom, je to opredeljeno
kot navadna »volja vseh« in po Rousseauju ne more izhajati od
suverena. Da bi zagotovil legitimnost vlade in zakonov, bi avtor
uveljavil splošno udeležbo, da bi »prisilil ljudi, da so svobodni«,
kot je paradoksalno formuliral.

Hobbes, Locke in Rousseau so v imenu suverenosti torej zahtevali
soglasje vseh o prvotni družbeni pogodbi, ki s seboj nosi ustavno sta-
bilnost. Razlika med njimi je bila predvsem v Rousseaujevi ideji, pove-
zani z zagotavljanjem legitimnosti oblasti s splošno udeležbo pri zako-
nodaji, s katero je država, ki jo opisuje v Družbeni pogodbi, podrejena
nenadnim spremembam ali celo preoblikovanju svoje ustave po nareku
univerzalnega in soglasnega vladarja – državljanov. Danes suverenost
v najsplošnejšem smislu razumemo kot posedovanje najvišje (in po
možnosti neomejene) normativne moči in oblasti na nekem področju,
državno oblast oz. v njenem imenu zakonodajno, izvršilno in sodno
vejo pa kot institucije, preko katerih se ta suverenost izvaja. To razli-
kovanje jasno sporoča, da mora biti suverenost nekje drugje kot pri ob-
lasti države in tistih, ki izvajajo državna pooblastila, in s tem skladno z
omejenostjo države v povezavi z neomejeno suverenostjo. V ustavnih
demokracijah je suverena oblast ljudstva končna in neomejena, organi
državne oblasti – zakonodajni organi, predsedniki in sodišča –, preko
katerih se ta suverenost izvaja v imenu ljudstva, pa so ustavno omejeni
in podrejeni (Waluchow in Kyritsis, 2001).
Normativno gledano moderne demokratične ustave človekove pra-
vice ter svoboščine opredeljujejo kot temelj državne ureditve in orga-
niziranosti ter so podlaga za vso drugo zakonodajo (Kaučič in Grad,
2008). Ustava kot sodobna oblika družbene pogodbe pa naj bi tudi v
dejanskem smislu predstavljala zagotovilo za določanje pravic in nu-
dila poroštva za varstvo pravic slehernega človeka ter državljana in
pomoč pri uveljavljanju pravic ter svoboščin v odnosu do države (t. i.

69