Page 70 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

negativne pravice). Hkrati naj bo ustava tudi normativni ter moralno
osrednji akt, ki določa dolžnosti državljanov in nekatere omejitve nji-
hovih pravic, z namenom, da ne bi bile kršene pravice drugih posame-
znikov ali skupin (koncept odgovornosti).
Kot smo že videli, so sodobne ustave dokumenti, ki imajo svoje
predhodnike v različnih aktih in deklaracijah od angleške Magne Carte
Libertatum dalje ali celo v obličnih izjavah o spoštovanju pravic, ki so
bile del ceremoniala ob umestitvah novih vladarjev in so nastale že v
29
začetku fevdalizma. Ustava po vzoru opisanih temeljnih idej očetov
družbene pogodbe iz 17. in 18. stoletja predstavlja temeljni pravni akt,
utemeljen na pojmovanju pravic in dolžnosti, je temelj pravnega reda
in pomeni tudi omejitev osebne, avtokratične ter poljubno izvrševane
oblasti (Pitamic, 1927, str. 176). Z vidika filozofske in politične misli
smo lahko prav na primeru evolucije od začetnih teorij naravnega pra-
va proti kasnejšim oblikam pozitivistične racionalnosti opazovali tudi
poglede na razvoj ustav oz. konstitucionalizma. Oblast kot pojem, ki
je bil najprej povezan s pojmom »naravni« vladar kot božji predstav-
nik na Zemlji, se utemelji v »tozemskih« zadevah, to je v medčloveš-
kih odnosih. Prav tako pomemben je prehod poudarkov preko začetne
(selektivne; op. avt.) individualnosti proti univerzalnosti na primeru
človekovih pravic, na katere se ne gleda več kot na problem naravne
danosti in občutij, komu in zakaj naj bi pripadale, ampak kot na po-
zitivno ustavnopravno vprašanje – pravice obstajajo tukaj in zdaj ter
niso z ničemer pogojene, oblast pa jih mora priznati s posebnimi akti
in razglasiti na svečan način ter jim zagotavljati učinkovito varstvo.
Tako ravnanje oblasti postane kriterij njene legitimnosti in s tem

29
Štih idr. (2016, str. 51) opisujejo, da so zgodnjesrednjeveška ljudstva ali plemena na ozemlju
današnje Slovenije za razliko od zahodnih, germanskih sosedov, ki so svoje pravo zapisa-
li (kodificirali), živela po nezapisanih običajih in tako izpodrivala staro pogansko sakralno
strukturo. V 9. stoletju se pojavijo viri, ki so opisovali pravo, po katerem so živele slovanske
gentilne kneževine, ki pa so se začele prav pod vplivom frankovske ekspanzije širiti. Kaučič in
Grad (2008) navajata, da so se s tem zahodnim zgledom na našem ozemlju postopoma začele
pojavljati različne izjave, listine in dogovori, katerih namen je bil, da so posamezne družbene
skupine, fevdalna gospoda, posamezne dežele ali mesta lahko od vladarjev izsilili potrditev
določenih pravic ali priznanje novih, s čemer je bila vladarjeva oblast omejena oz. se je mo-
ral pri svojem ravnanju posluževati določenih postopkov ali pridobiti soglasje za nekatere
odločitve. Kot najpogostejši prvi primer opisanih kodificiranih oblik v naših krajih štejemo
obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je iz opisov znan že iz 9. stoletja in s katerim so
Karantanci »naredili kneza« (lat. ducem fecerunt), določal pa naj bi, da mora knez odgovarjati
na vprašanja in zagotoviti, da bo pravičen sodnik in da bo skrbel za blagor dežele, ter svojo
oblast nato »izročiti« dalje (lat. ducatum illi dederunt), kljub temu da z zgodovinskimi dejstvi
ni mogoče dokazati, da je bil obred takšnega ustoličevanja že oblika tovrstne legitimacije (Štih
idr., 2016, str. 52).

70