Page 554 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Mara Cotič, Daniel Doz, Matija Jenko in Amalija Žakelj

menti segajo v dobo nekaj tisočletij pred našim štetjem. Tudi na staroegip-
čanskih spomenikih in papirusih najdemo navodila za računske operacije.
Egipčani so za računanje uporabljali ploščo z žlebički, imenovano abakus,
v katerih so bili pomični kamenčki. Podoben abakus so uporabljali tudi Ri-
mljani in ga uvedli za praktično rabo po vsem svojem imperiju (Koletić 1969;
Devidé 1984). Egipčani so imeli zelo razvito tudi geometrijo, in sicer zaradi
praktičnih potreb pri merjenju polj ob Nilu in v gradbeništvu. Po vsem, kar
danes vemo o staroegipčanski matematiki, kaže, da so jo imeli za empirično
znanost. Matematika je deduktivna znanost postala šele v stari Grčiji.
V srednjem veku je ves računski pouk potekal na abakusih. Brez njihove
pomoči so zelo težko reševali račune z »velikimi« števili, saj še niso poznali
pozicijskega pisanja števil. Pozicijsko pisanje števil oz. indijsko-arabsko zapi-
sovanje števil v desetiškem sestavu je močno vplivalo na razvoj matematike
in kulture sploh. Vendar, ne glede na njen napredek, matematike še dolgo
niso uvedli v šole kot obvezen učni predmet. V srednjem veku so se v mestih
pojavili »računski mojstri«, ki so poučevali spretnost računanja. Najznameni-
tejši srednjeveški računski mojster je bil Francoz A. Riese (1492–1559). Račun-
stvo v srednjem veku se je poučevalo samo zaradi praktičnih potreb v obrti
in trgovini.
V osnovne šole so računski pouk kot obvezen učni predmet uvedli šele
proti koncu 17. stoletja. Vse do druge polovice 18. stoletja je imel pouk račun-
stva in geometrije samo eno nalogo: razviti mehanične spretnosti učencev
za reševanje praktičnih nalog. Zato je pouk potekal brez razlage in logičnega
utemeljevanja (Klopčič in Klopčič 1955).
Šele z razsvetljenstvom so začeli poudarjati tudi formalne cilje in naloge ra-
čunskega pouka, saj so želeli, da računstvo razvija posamezne psihične funk-
cije. Zato so si prizadevali za računanje z razumevanjem, kar je v računski
pouk prineslo načelo nazornosti in skladno z njim različna didaktična sred-
stva. Žal pa je kljub vsem tem prizadevanjem šolska praksa v večini primerov
ostala le dresura in učenje računskih pravil na pamet. Najvidnejši metodiki v
tem obdobju so bili D. Busse, E. Rochow, E. C. Trapp in B. H. Overberg (Tomić
1984).

Preteklost
Smeri, ki je terjala, da mora računski pouk izpolnjevati izobraževalne naloge,
se je v pedagoški praksi uveljavila šele z velikim pedagogom in psihologom
J. H. Pestalozzijem (1746–1827). Zanj je bil računski pouk resnično izobraževa-
nje in razvijanje mladega človeka ter ne samo dresura. Čeprav je Pestalozzi
pretiraval z računskimi vajami v posebnih preglednicah in je zašel v pretirani

554