Page 15 - Z vseživljenjskim učenjemdo družbe prihodnosti
P. 15

Teorije argumentacije


                  nje. Te trditve delimo na proargumente in kontraargumente, s katerimi
                  preverjamo mnenje, ki je subjekt diskusije.
                • Argumentacija kot pridobitev odobritve občinstva. Uspešnost posame-
                  znikovega argumentiranja je delno odvisna od občinstva. Na podlagi
                  tegalahkosklepamo,dajeargumentacijaposkusprepričevanjadrugih.
                  Občinstvo ima tako pravico, da kritično analizira argumente in poda
                  svoje mnenje o njih.

               Na podlagi navedenih sedmih lastnostih argumentacije lahko sklepamo,
             da je le-ta socialna, intelektualna, verbalna aktivnost, ki služi ovrednotenju
             mnenj. Sestavlja jo konstelacija trditev in je usmerjena k pridobitvi odobritve
             občinstva.

             Teorije argumentacije
             Vsaka teorija oz. metoda argumentacije izhaja iz definicije argumentacije in
             argumenta, po čemer lahko nato teorije med seboj primerjamo (Rapp in Wa-
             gner, 2012). Ena izmed najstarejših in najbolj znanih je sokratska metoda ar-
             gumentacije, ki poteka v obliki dialoga in predstavlja temelj za razvoj dialek-
             tike. Pri tej metodi s konverzacijsko metodo ugotavljamo logične pomanj-
             kljivosti v argumentih nasprotnika, njegovo nevednost oz. resnico (Widigdo,
             2018). Teorij in oblik argumentacij je torej več (Reed in Rowe, 2006), mi pa po-
             drobneje prikazujemo Toulminov model argumentacije, ki je zelo poznan in
             se pogosto uporablja zlasti v poučevanju veščin kritičnega razmišljanja.

             Toulminov model argumentacije
             Leta 1958 je Stephen Toulmin izdal knjigo z naslovom The Uses of Argument,
             s katero je formalna logika v preučevanju argumentacije postala še domi-
             nantnejša. Toulmin je trdil, da mora logik pri analizi racionalnih postopkov
             uporabitimetodopravne prakseinnematematike(Cummings, 2010). Pravi,
             da je primarna funkcija argumenta upravičevanje določenega sklepa (Dukič,
             2015). Oblikoval je model argumentiranja s šestimi koraki (Toulmin, 1958, v
             Dukič, 2015):

                • argumentator postavi določeno trditev,
                • to podpre z dejstvom oz. argumentom,
                • med prvotno trditvijo in dejstvom/argumentom vzpostavi povezavo z
                  utemeljitvijo, ki je oblikovana: če (dejstvo/argument), potem (trditev),
                  povezava pa je hipotetična in implicitna,
                • trditvipopotrebidodamodalnekvalifikatorje(verjetno,najbrž,morda),


                                                                             15
   10   11   12   13   14   15   16   17   18   19   20