Page 204 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

koncentracijo 5-HT in noradrenalina v sinaptični špranji na normalno raven (Sli-
ka 12.20).

Podobno delujejo triciklični antidepresivi, vendar so manj selektivni. Poleg pove-
čevanja serotonina povzročijo zapoznele, a dolgotrajne spremembe receptorjev
5-HT , ki postanejo manj občutljivi (Slika 12.22).
1A
Daljše jemanje antidepresivov vpliva na spremembe v izražanju genov v možga-
nih. Daljša terapija s SSRI ima za posledico večjo ekspresijo proteina CREB (angl.
transcription factor CRE-binding protein) v različnih regijah možganov, predvsem v
cerebralnem korteksu in hipokampusu. Zaradi povišanega CREB pride do poviša-
nja genske transkripcije CRE-reguliranih genov, poviša se npr. ekspresija BDNF v
hipokampusu. Pride tudi do povišanja ekspresije drugih transkripcijskih faktorjev,
kot sta NGFI-A in c-Fos , ter mineralokortikoidnih receptorjev (MR) in glukokorti-
2
1
koidnih receptorjev (GR). Po drugi strani pa so pokazali, da triciklični antidepresivi
(angl. amitriptyline) zmanjšajo raven mRNK za CRF v hipotalamusu in za CRF-R1 v
amigdali. Nekatere raziskave so pokazale, da je uporaba inhibitorjev MAOA, kot je
moclobemid, povezana z zmanjšanim izražanjem transkripcijskega faktorja NGF-
3
1-B v hipokampusu.

12.2 Bipolarna motnja

25 % ljudi z depresijo ima obdobja manije. Če sta prisotni manija in depresija, go-
vorimo o bipolarni motnji (za njo trpi 4 % svetovne populacije). Moške prizadene
enako pogosto kot ženske. Povprečna starost pri prvi epizodi je 20 let.
Za manijo so značilni evforičnost, zgovornost, razdražljivost, povečana aktivnost,
socialna vsiljivost, povečana energija in libido, zmanjšana potreba po spanju,
brez glavo zapravljanje, občutek veličastja (veličinske blodnje), bogat nabor idej,
prepirljivost, včasih blodnje ter halucinacije. Manija se izmenjuje z depresijo, vča-
sih v kratkih nekajminutnih ciklih.

Dednost bipolarne motnje je ocenjena na 0,7–0,8. Dednejše so bipolarne motnje
z zgodnjim začetkom. Dedna je tudi odzivnost na litij. Sorodniki tistih z bipolarno

1 NGFI-A (tudi Egr1 ali zgodnji gen odziva 1) je transkripcijski faktor, ki igra pomembno vlogo pri regulaci-
ji ekspresije genov v odzivu na različne celične signale. NGFI-A se izrazi zelo hitro po nevronski aktivaci-
ji in deluje kot regulator genske ekspresije, ki vpliva na številne druge gene in celične procese. Njegova
aktivacija je pomembna pri plastičnosti sinapse in strukturnih spremembah nevronov ter pri regulaci-
ji celične rasti in preživetja. V nevroznanosti se pogosto uporablja kot marker aktivnosti nevronov in se
lahko uporablja za preučevanje procesov, ki se dogajajo v možganih v odzivu na različne dražljaje in si-
tuacije.
2 C-Fos je transkripcijski faktor, ki se aktivira kot odziv na različne celične signale, kot so stres, rastni faktor-
ji in nevrotransmiterji. Aktivacija c-Fos-signalne poti lahko igra pomembno vlogo pri različnih fizioloških
procesih, vključno s plastičnostjo sinaps, z učenjem in s spominom, z odzivom na stres in regulacijo ce-
lične rasti ter preživetja. V nevroznanosti se c-Fos pogosto uporablja kot marker aktivnosti nevronov, saj
se njegova raven izrazito poveča pri aktivaciji nevronov.
3 NGFI-B (tudi Egr2 ali zgodnji gen odziva 2) je transkripcijski faktor, ki je soroden NGFI-A in spada v isto
družino zgodnjih genov odziva. Podobno kot NGFI-A se tudi NGFI-B izrazi hitro po nevronski aktivaciji in
deluje kot regulator genske ekspresije. NGFI-B ima pomembno vlogo pri razvoju in ohranjanju živčnega
sistema, saj vpliva na diferenciacijo in preživetje nevronov ter na tvorbo sinaps.

204