Page 208 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

od genov do vedenja in naprej
esnoba je normalen odziv na ogrožajoče dražljaje in velja za adaptiven od-
ziv. Kadar se tesnoba pojavi ob neogrožajočih dražljajih, govorimo, če je zelo
Tintenzivna in dolgotrajna, o patologiji oziroma maladaptivnem odzivu. An-
ksiozne motnje vključujejo simptome, kot so prekomerna tesnoba, nemir, vzne-
mirjenost ali zaskrbljenost, hitra utrudljivost, težave s koncentracijo, razdražljivost,
mišična napetost, motnje spanja, povečana aktivnost simpatičnega sistema (suha
usta, hitro bitje srca, potenje …) idr.

Tesnoba in depresija se pogosto pojavljata skupaj. Anksiozne motnje pogosto vo-
dijo v depresijo ali alkoholizem. Veljajo za najpogostejšo duševno motnjo, ki se
pojavlja pri 10–30 % ljudi (pri ženskah pogosteje). Anksiozne motnje se pogosto
začnejo zelo zgodaj, lahko že pri 11 letih. Poznamo različne tipe anksioznih motenj:
panična motnja, posttravmatska stresna motnja, generalizirana anksiozna motnja,
(socialna) fobija in druge fobije ter obsesivno-kompulzivna motnja.
V generiranje strahu in anksioznosti je vpletena amigdala, ki je pri anksiozni
motnji pogosto zelo aktivirana in je večja kot pri kontrolni skupini. Amigdala in
druge strukture limbičnega sistema so povezane s prefrontalnim korteksom. Pre-
komerni odgovor amigdale je lahko povezan z znižanim vzdržanostnim pragom,
ko odgovarja na grožnje. Vpleten je tudi periferni avtonomni živčni sistem, pred-
vsem simpatično živčevje. V CNS so v anksiozne motnje vključeni noradrenalin, se-
rotonin, dopamin, GABA in CRF.

13.1 Panična motnja

Panični napadi so kratkotrajni (15–30 minut) napadi hude tesnobe, ki se pojavijo
nenapovedano. O motnji govorimo, ko se taki napadi ponavljajo. Motnja traja od
nekaj mesecev do več let. Pogosto se začne v adolescenci. Pojavlja se pri 2,5 % lju-
di enkrat v življenju; ženske obolevajo dvakrat pogosteje kot moški.
Panična motnja vključuje simptome, kot so palpitacija (hiter srčni utrip), zadiha-
nost, znojenje, tresavica in slabost, temnenje pred očmi, vrtoglavica, omotičnost
in/ali izguba zavesti, bolečina in/ali stiskanje v prsih, parestezije (občutek otrplos-
ti ali mravljincev), navali vročine ali mraza, slabost v želodcu ali trebušne težave,
občutek dušenja, strah pred zadušitvijo, strah pred smrtjo (zaradi odpovedi srca),
strah pred izgubo nadzora in norostjo, občutek derealizacije (spremenjeno, od-
daljeno doživljanje sveta) in depersonalizacije (občutek, da je človek oddaljen od
sebe).
Nevrobiologija panične motnje vključuje več različnih sistemov. Osrednjo vlogo
igra amigdala, ki ob preveliki aktivnosti generira strah in paniko. Panični napadi
so posledica neravnovesja noradrenergičnega, serotoninergičnega in GABA-sis-
tema. Dražljaji, povezani s strahom, sprožijo pretirano aktivacijo noradrenergičnih
nevronov, ki izhajajo iz centra nucleus coeruleus v prefrontalni korteks (→ talamus),
amigdalo (→ PAG, → os HPA), hipokampus, hipotalamus (→ avtonomni živčni sis-
tem). Hkrati pa se zaradi hipofunkcije serotonergičnega sistema, ki izhaja iz centra

208