Page 125 - Samomorilno vedenje mladostnikov

2009) se začne pozitivna klima na delavnici zelo hitro kazati: učenci se šalijo in veselo pri-
povedujejo svoje vsakodnevne dogodivščine in zagate v tem obdobju. Vendar pozitivno
vzdušje kmalu prekine komentar učenca, da mu je prejšnji teden umrl brat. Izvajalci potre-
bujejo iztočnice, ki jim pomagajo, da se dobro znajdejo v takih situacijah. Situacije v danem
trenutku ne morejo še dodatno preveriti, morda ali verjetno ne poznajo celotnih okoliščin.
Možnost individualnega pogovora oz. naslavljanja posameznega primera v celotnem razre-
du omogoča, da posamezni primer bolj poglobljeno obravnavajo, tako z vidika izkušenj,
znanja, počutja udeleženca. Učenca se v takem primeru vpraša ali je pripravljen o prime-
ru kaj več povedati pred celotnim razredom ali raje po zaključku delavnice ostane z nami
in kasneje individualno spregovori. Če opazimo potrebo za pogovor že med samo delavnico,
učenca povabimo v drug prostor (npr. učilnico, kabinet ali spletno okolje, če delavnica pote-
ka preko spleta). S tem dajemo možnost premisleka in soglasja, da težje situacije naslavlja-
mo v skupini oz. individualno. To sta naredili tudi izvajalki v tem primeru.

Kljub varovanju zasebnosti učenca, ki izpostavi določeno problematiko, lahko doživljanje
le-te naslovimo na celotno skupino. Prav je, da se težkim temam v skupini posvetimo, saj
je ravno to namen delavnic, ne le predajanje znanja. S pogovorom o tem sporočamo, da je
izražanje stisk sprejemljivo in da se lahko skupaj o tem pogovorimo. Torej ne izpostavljamo
zgolj učenca, ki je načel temo, saj ne gre za pogovor z njim pred celotnim razredom, temveč
za pogovor celotne skupine o izpostavljeni temi. Na ta način vključimo celotno skupino
in posredno nudimo tudi podporo učencu, ki se je izpostavil. Tako lahko nagovorimo ostale
učence in jih povprašamo, ali so za neljub dogodek vedeli ter jih spodbudimo, da sošolcu/ki
nudijo podporo. Lahko jih vprašamo, ali so že imeli priložnost izraziti sožalje, napisali
kakšno spodbudno misel, da ve, da mislijo nanj/o. V kolikor ne, jih povabimo, ali mu kdo
želi kaj sporočiti. Žalujočega učenca lahko povprašamo, ali ima prijatelja v razredu, s ka-
terim se najbolj razume in druži. Razložimo, da je v takih trenutkih pomembno, da smo
prijatelju na voljo za podporo. Spodbujamo, da to izkažejo preko telefonskega pogovora
ali druženja. Pomembno je, da povemo, da je podporo potrebno izkazovati skozi čas, ne
zgolj kot enkraten, trenutni odziv na situacijo. Pozornost lahko torej usmerimo na skupino
in dovolimo pogovor o težki temi, čeprav je vsem nelagodno. Skupaj se lahko usmerjamo
na izražanje misli in čustev ter iskanje rešitev.

Takšne situacije lahko pretresejo tudi nas, izvajalce, zato je pomembno, da si vzamemo
trenutek zase in se v danem trenutku, s pomočjo različnih tehnik, razbremenimo, kolikor
je v dani situaciji mogoče. V prihodnje lahko pred pričetkom delavnic vnaprej razmišljamo,
kako se odzvati, če učenec izpostavi težko situacijo. Na fizičnem nivoju lahko za olajšanje
stresnih simptomov (plitvo dihanje, zakrčenost v trebuhu in prsnem košu ter šibkost v ro-
kah ob stiski, čustvih žalosti, nemoči) poskusimo globoko vdahniti in izdahniti, vzravnamo
se ter razpremo prsni koš, pretegnemo roke. Na psihičnem nivoju si lahko pomagamo z mis-
lijo, da smo v tistem trenutku na voljo za pogovor in o svojih čustvih razmišljamo nekoliko
kasneje. Normalno je, da ob takšnih nenadnih situacijah ostanemo brez besed oziroma ne
vemo, kako se odzvati. Dobrodošlo je, da to tudi verbaliziramo (npr. »Sem brez besed. Ne
vem, kaj naj ti rečem, da se boš bolje počutil/a.«).

123