Page 53 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 53
Mesta in »nemesta« v svetu in v Sloveniji 53
majhnosti nimajo odločilnega vpliva na izračunane vrednosti kazalnikov
za celotno mestno prebivalstvo Slovenije. Je pa na ravni posameznega nase-
lja, predvsem pri manjših mestih, zelo pomembno, kaj jim še priključimo in
česa ne, saj to lahko močno vpliva na izračunane vrednosti.
Druge opredelitve slovenskih mest in mestnosti
S problemom opredeljevanja mest se slejkoprej srečajo vsi raziskovalci, ki
tako ali drugače obravnavajo mestno problematiko. Bole (2008) se je s tem
srečal pri obravnavanju ekonomske preobrazbe slovenskih mest. Po Pacio-
neju (2001, citirano v Bole, 2008, 48) je povzel izhodišče, da mesto ni zgolj
fizična struktura, temveč da je predvsem »mestni način življenja tisti, ki
daje novo dimenzijo in določa, kaj je mestno in kaj ni. Značilnost urbane-
ga načina življenja je družbena, razredna, kulturna, etnična, gospodarska
in druga raznolikost.« Namen Boletove lastne opredelitve mest pa je bil,
»da mesta obravnava kot naselja, ki so središča materialne in nematerialne
proizvodnje oziroma vozlišča družbenega, gospodarskega in kulturnega živ-
ljenja.« Pri tem pa njegova ambicija ni bila »ustvariti nove definicije mest v
Sloveniji, temveč … na novo določiti naselja, ki so središča materialne in ne-
materialne proizvodnje.« (Bole, 2008, 50) Pri določanju kriterijev se je od-
ločil upoštevati prednosti in slabosti predhodnih klasifikacij, pri čemer je
bil njegov cilj merila predstaviti čim jasneje in neposredneje. Izhajal je iz
treh temeljnih meril za opredeljevanje mest (50–51):
• »formalno merilo, ki navadno vključuje velikost naselja glede na šte-
vilo prebivalcev, redkeje tudi gostoto poselitve ali zazidave;
• funkcijsko merilo, ki vključuje funkcije, namenjene tudi nemestne-
mu prebivalstvu; preprosto funkcijsko merilo je na primer lokacijska
divergenca (razmerje med zaposlenimi in delovnimi mesti) ali delež
dnevne mobilnosti v mesto, bolj zapleteno funkcijsko merilo pa je na
primer središčnost mesta in stopnja v hierarhiji urbanega omrežja;
• fiziognomsko, oziroma morfološko merilo, ki upošteva sklenjenost po-
zidave (Ravbar in ostali 2001) in je med vsemi merili najbolj subjek-
tivno, saj se ga določa na podlagi opazovanja mej naselij, sistema ulic
in razporejenosti hiš.«
Najbolj upoštevanja vredna so se mu zdela funkcijska merila ter stopnja
središčnosti naselij v hierarhičnem sistemu omrežja naselij. Ravno ta naj bi
bila po njegovem »najboljši pokazatelj središčnosti družbenogospodarskega
življenja«. Poleg tega je upošteval še Vrišerjev (1995) prag »najmanj 2000
prebivalcev« iz statistične opredelitve, Pavlin et al. (2003) pa je prevzel fizi-
ognomsko merilo, »po katerem se bližnja naselja zraščajo z mestnim v eno-
vito funkcionalno enoto.«
majhnosti nimajo odločilnega vpliva na izračunane vrednosti kazalnikov
za celotno mestno prebivalstvo Slovenije. Je pa na ravni posameznega nase-
lja, predvsem pri manjših mestih, zelo pomembno, kaj jim še priključimo in
česa ne, saj to lahko močno vpliva na izračunane vrednosti.
Druge opredelitve slovenskih mest in mestnosti
S problemom opredeljevanja mest se slejkoprej srečajo vsi raziskovalci, ki
tako ali drugače obravnavajo mestno problematiko. Bole (2008) se je s tem
srečal pri obravnavanju ekonomske preobrazbe slovenskih mest. Po Pacio-
neju (2001, citirano v Bole, 2008, 48) je povzel izhodišče, da mesto ni zgolj
fizična struktura, temveč da je predvsem »mestni način življenja tisti, ki
daje novo dimenzijo in določa, kaj je mestno in kaj ni. Značilnost urbane-
ga načina življenja je družbena, razredna, kulturna, etnična, gospodarska
in druga raznolikost.« Namen Boletove lastne opredelitve mest pa je bil,
»da mesta obravnava kot naselja, ki so središča materialne in nematerialne
proizvodnje oziroma vozlišča družbenega, gospodarskega in kulturnega živ-
ljenja.« Pri tem pa njegova ambicija ni bila »ustvariti nove definicije mest v
Sloveniji, temveč … na novo določiti naselja, ki so središča materialne in ne-
materialne proizvodnje.« (Bole, 2008, 50) Pri določanju kriterijev se je od-
ločil upoštevati prednosti in slabosti predhodnih klasifikacij, pri čemer je
bil njegov cilj merila predstaviti čim jasneje in neposredneje. Izhajal je iz
treh temeljnih meril za opredeljevanje mest (50–51):
• »formalno merilo, ki navadno vključuje velikost naselja glede na šte-
vilo prebivalcev, redkeje tudi gostoto poselitve ali zazidave;
• funkcijsko merilo, ki vključuje funkcije, namenjene tudi nemestne-
mu prebivalstvu; preprosto funkcijsko merilo je na primer lokacijska
divergenca (razmerje med zaposlenimi in delovnimi mesti) ali delež
dnevne mobilnosti v mesto, bolj zapleteno funkcijsko merilo pa je na
primer središčnost mesta in stopnja v hierarhiji urbanega omrežja;
• fiziognomsko, oziroma morfološko merilo, ki upošteva sklenjenost po-
zidave (Ravbar in ostali 2001) in je med vsemi merili najbolj subjek-
tivno, saj se ga določa na podlagi opazovanja mej naselij, sistema ulic
in razporejenosti hiš.«
Najbolj upoštevanja vredna so se mu zdela funkcijska merila ter stopnja
središčnosti naselij v hierarhičnem sistemu omrežja naselij. Ravno ta naj bi
bila po njegovem »najboljši pokazatelj središčnosti družbenogospodarskega
življenja«. Poleg tega je upošteval še Vrišerjev (1995) prag »najmanj 2000
prebivalcev« iz statistične opredelitve, Pavlin et al. (2003) pa je prevzel fizi-
ognomsko merilo, »po katerem se bližnja naselja zraščajo z mestnim v eno-
vito funkcionalno enoto.«
