Page 59 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 59
Mesta in »nemesta« v svetu in v Sloveniji 59
kriterij in lahko s katero koli od modrih celic tvori kontinuirani skupek, če
ta prav tako izpolnjuje kriterij. Pri skupkih z visoko gostoto pa se ti najprej
oblikujejo s povezovanjem v vodoravni in navpični smeri (primer A – mod-
re celice s črno piko). Temu sledi zapolnjevanje vrzeli v primerih, ko ima-
mo opravka s celico, ki ne izpolnjuje kriterija gostote, a ima vsaj 5 od 8 sose-
dnjih celic, ki kriterij izpolnjujejo (primer B – če modra celica ne izpolnjuje
kriterija, sosednjih 5 zelenih pa ga, potem modra celica z zelenimi tvori
skupek). Zapolnjevanje se korakoma nadaljuje, vse dokler ni več nobene ce-
lice, ki bi jo lahko po tem postopku še vključili v skupek z visoko gostoto.
Na ta način dobljeni skupki so podlaga za delitev lokalnih upravnih
enot (občin) v tri stopnje glede na stopnjo urbaniziranosti:
• gosto poseljena območja (mesta/obsežna mestna območja) – naj-
manj 50 % prebivalcev živi v skupkih celic z visoko gostoto,
• srednje gosto poseljena območja (manjša mesta/obmestja/manjša
mestna območja) – manj kot 50 % prebivalcev živi v podeželskih
celicah in manj kot 50 % v skupkih celic z visoko gostoto,
• redko poseljena območja (podeželska območja) – več kot 50 % pre-
bivalcev živi v podeželskih celicah kilometrske mreže.
Od 193 občin jih je po podatkih za leto 2011 kar 171 sodilo v redko po-
seljena območja. Gosto poseljeni občini sta bili Ljubljana in Maribor, osta-
lih 38 pa je bilo vmesnih, torej srednje gosto poseljenih. Ob tem si seve-
da velja postaviti vprašanje smiselnosti ugotavljanja stopnje mestnosti na
ravni tako raznolikih temeljnih krajevnih upravnih enot, kot so slovenske
občine. Uporaba kilometrske mreže naj bi bila namenjena ravno temu, da
se izognemo popolni neprimerljivosti občin, kot so npr. najmanjše z ne-
kaj nad 300 in največje z nad 300.000 prebivalci. Vse kar torej pridobimo z
ugotavljanjem gostot na kvadratni mreži in tvorjenjem skupkov, se poru-
ši z izračunavanjem deležev na tako neprimernih prostorskih enotah, kot
so občine. Dejansko rezultati kažejo predvsem, kako neenotno so sestavlje-
ne naše občine. Če imajo dovolj veliko ozemlje z nižjo gostoto poselitve, ne
glede na to, kako veliko je mesto, ki je središče te občine, potem so razvr-
ščene med redko poseljena (podeželska) območja. Najznačilnejši tak pri-
mer je občina Koper, katere središče je šesto največje slovensko mesto, a je
zaradi obsežnega podeželskega zaledja uvrščena v redko poseljena obmo-
čja. Podobno velja še za vrsto drugih, predvsem manjših, mest: Ajdovščina,
Brežice, Cerknica, Dravograd, Gornja Radgona, Grosuplje, Krško, Litija,
Ljutomer, Metlika, Ormož, Ribnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konji-
ce, Tolmin, Zagorje ob Savi. Na drugi strani pa je kar nekaj manjših občin,
ki bodisi zaradi bližine večjih mestnih območij ali območij z večjo gosto-
kriterij in lahko s katero koli od modrih celic tvori kontinuirani skupek, če
ta prav tako izpolnjuje kriterij. Pri skupkih z visoko gostoto pa se ti najprej
oblikujejo s povezovanjem v vodoravni in navpični smeri (primer A – mod-
re celice s črno piko). Temu sledi zapolnjevanje vrzeli v primerih, ko ima-
mo opravka s celico, ki ne izpolnjuje kriterija gostote, a ima vsaj 5 od 8 sose-
dnjih celic, ki kriterij izpolnjujejo (primer B – če modra celica ne izpolnjuje
kriterija, sosednjih 5 zelenih pa ga, potem modra celica z zelenimi tvori
skupek). Zapolnjevanje se korakoma nadaljuje, vse dokler ni več nobene ce-
lice, ki bi jo lahko po tem postopku še vključili v skupek z visoko gostoto.
Na ta način dobljeni skupki so podlaga za delitev lokalnih upravnih
enot (občin) v tri stopnje glede na stopnjo urbaniziranosti:
• gosto poseljena območja (mesta/obsežna mestna območja) – naj-
manj 50 % prebivalcev živi v skupkih celic z visoko gostoto,
• srednje gosto poseljena območja (manjša mesta/obmestja/manjša
mestna območja) – manj kot 50 % prebivalcev živi v podeželskih
celicah in manj kot 50 % v skupkih celic z visoko gostoto,
• redko poseljena območja (podeželska območja) – več kot 50 % pre-
bivalcev živi v podeželskih celicah kilometrske mreže.
Od 193 občin jih je po podatkih za leto 2011 kar 171 sodilo v redko po-
seljena območja. Gosto poseljeni občini sta bili Ljubljana in Maribor, osta-
lih 38 pa je bilo vmesnih, torej srednje gosto poseljenih. Ob tem si seve-
da velja postaviti vprašanje smiselnosti ugotavljanja stopnje mestnosti na
ravni tako raznolikih temeljnih krajevnih upravnih enot, kot so slovenske
občine. Uporaba kilometrske mreže naj bi bila namenjena ravno temu, da
se izognemo popolni neprimerljivosti občin, kot so npr. najmanjše z ne-
kaj nad 300 in največje z nad 300.000 prebivalci. Vse kar torej pridobimo z
ugotavljanjem gostot na kvadratni mreži in tvorjenjem skupkov, se poru-
ši z izračunavanjem deležev na tako neprimernih prostorskih enotah, kot
so občine. Dejansko rezultati kažejo predvsem, kako neenotno so sestavlje-
ne naše občine. Če imajo dovolj veliko ozemlje z nižjo gostoto poselitve, ne
glede na to, kako veliko je mesto, ki je središče te občine, potem so razvr-
ščene med redko poseljena (podeželska) območja. Najznačilnejši tak pri-
mer je občina Koper, katere središče je šesto največje slovensko mesto, a je
zaradi obsežnega podeželskega zaledja uvrščena v redko poseljena obmo-
čja. Podobno velja še za vrsto drugih, predvsem manjših, mest: Ajdovščina,
Brežice, Cerknica, Dravograd, Gornja Radgona, Grosuplje, Krško, Litija,
Ljutomer, Metlika, Ormož, Ribnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konji-
ce, Tolmin, Zagorje ob Savi. Na drugi strani pa je kar nekaj manjših občin,
ki bodisi zaradi bližine večjih mestnih območij ali območij z večjo gosto-
