Page 16 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 16
Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti
možnost za okolju prijazno rast v drugih sektorjih, povezanih z vodo (in-
dustrije, ki potrebujejo vodo, razvoj vodne tehnologije itd.), kjer lahko ino-
vacije povečajo operativno učinkovitost. Prav tako je Slovenija leta 2005
za obdobje 2005–2013 sprejela Strategijo razvoja Slovenije (UMAR 2005),
kjer sta trajnostni razvoj (povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega
razvoja) in konkurenčno gospodarstvo ter hitrejša gospodarska rast dve iz-
med petih razvojnih prioritet. Temu leta 2006 sledi sprejetje Programa za
spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007–2013, kjer so
predlagani ukrepi za »krepitev ustreznih človeških virov za potrebe gospo-
darstva s stimuliranjem povečevanja deleža vrhunsko izobraženih kadrov
v gospodarstvu« (MG 2006, 5) – predelovalna industrija pa zapisana kot
panoga z izredno nizkim številom zaposlenih vrhunskih kadrov (prav tam,
21). Istega leta je bil sprejet tudi Operativni program oskrbe za pitno vodo
16 (MOP 2006), kjer je opredeljeno financiranje oskrbe s pitno vodo, leta 2012
pa Uredbo o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 88/2012), kjer so ob ostalih
nalogah zapisane naloge in nekateri pogoji za lastno oskrbo s pitno vodo.
Žal pa se je Slovenija z gospodarsko krizo oddaljila od številnih ciljev
Strategije razvoja Slovenije 2005–2013: gospodarskega in trajnostnega ra-
zvoja. Po mnenju Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (v nada-
ljevanju UMAR) ti cilji niso več dosegljivi (UMAR 2013, 7).
Iz vsega do zdaj zapisanega je razvidno, da se na EU in nacionalni ravni
sprejemajo strategije, programi in načrti za spodbujanje razvoja in konku-
renčnosti gospodarstva, vendar pa vsi ti ukrepi ne morejo nadomestiti pri-
zadevanja samega gospodarstva oziroma njihovega managementa (Roštan
2011, 6). Poslovanje organizacije naj temelji na nenehnem inoviranju, ob-
vladovanju odnosov s strankami, internacionalizaciji poslovnih procesov
ipd. (Singh et al. 2008, 527), saj se bodo le na ta način te organizacije ne-
nehno razvijale, ustvarjale in vzdrževale obstoječe konkurenčne prednosti
(Harmon 2003; Jones 2004; Biloslavo 2008; Jeston in Nelis 2008a).
Tako je za trajnostno (po)rabo pitne vode, preprečitev slabšanja obsto-
ječega stanja voda, za zaščito in ravnanje z vodami, poleg ostalih deležni-
kov – dolgoročnega preživetja organizacije, boljše zadovoljitve povpraše-
vanje kupca oziroma uporabnika (Markič 2004, 15) – k tej problematiki
potreben celovit pristop managementa organizacij z vidika trajnostnega
ravnanja s pitno vodo na področju predelovalne dejavnosti.
Na osnovi navedenega smo se odločili za podrobnejšo analizo vpraša-
nja razvoja trajnostnega ravnanja s pitno vodo.
možnost za okolju prijazno rast v drugih sektorjih, povezanih z vodo (in-
dustrije, ki potrebujejo vodo, razvoj vodne tehnologije itd.), kjer lahko ino-
vacije povečajo operativno učinkovitost. Prav tako je Slovenija leta 2005
za obdobje 2005–2013 sprejela Strategijo razvoja Slovenije (UMAR 2005),
kjer sta trajnostni razvoj (povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega
razvoja) in konkurenčno gospodarstvo ter hitrejša gospodarska rast dve iz-
med petih razvojnih prioritet. Temu leta 2006 sledi sprejetje Programa za
spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007–2013, kjer so
predlagani ukrepi za »krepitev ustreznih človeških virov za potrebe gospo-
darstva s stimuliranjem povečevanja deleža vrhunsko izobraženih kadrov
v gospodarstvu« (MG 2006, 5) – predelovalna industrija pa zapisana kot
panoga z izredno nizkim številom zaposlenih vrhunskih kadrov (prav tam,
21). Istega leta je bil sprejet tudi Operativni program oskrbe za pitno vodo
16 (MOP 2006), kjer je opredeljeno financiranje oskrbe s pitno vodo, leta 2012
pa Uredbo o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 88/2012), kjer so ob ostalih
nalogah zapisane naloge in nekateri pogoji za lastno oskrbo s pitno vodo.
Žal pa se je Slovenija z gospodarsko krizo oddaljila od številnih ciljev
Strategije razvoja Slovenije 2005–2013: gospodarskega in trajnostnega ra-
zvoja. Po mnenju Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (v nada-
ljevanju UMAR) ti cilji niso več dosegljivi (UMAR 2013, 7).
Iz vsega do zdaj zapisanega je razvidno, da se na EU in nacionalni ravni
sprejemajo strategije, programi in načrti za spodbujanje razvoja in konku-
renčnosti gospodarstva, vendar pa vsi ti ukrepi ne morejo nadomestiti pri-
zadevanja samega gospodarstva oziroma njihovega managementa (Roštan
2011, 6). Poslovanje organizacije naj temelji na nenehnem inoviranju, ob-
vladovanju odnosov s strankami, internacionalizaciji poslovnih procesov
ipd. (Singh et al. 2008, 527), saj se bodo le na ta način te organizacije ne-
nehno razvijale, ustvarjale in vzdrževale obstoječe konkurenčne prednosti
(Harmon 2003; Jones 2004; Biloslavo 2008; Jeston in Nelis 2008a).
Tako je za trajnostno (po)rabo pitne vode, preprečitev slabšanja obsto-
ječega stanja voda, za zaščito in ravnanje z vodami, poleg ostalih deležni-
kov – dolgoročnega preživetja organizacije, boljše zadovoljitve povpraše-
vanje kupca oziroma uporabnika (Markič 2004, 15) – k tej problematiki
potreben celovit pristop managementa organizacij z vidika trajnostnega
ravnanja s pitno vodo na področju predelovalne dejavnosti.
Na osnovi navedenega smo se odločili za podrobnejšo analizo vpraša-
nja razvoja trajnostnega ravnanja s pitno vodo.
