Page 43 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Management in trajnostni razvoj 43

Trajnostni razvoj
Definicija in zasnova trajnostnega razvoja
V drugi polovici dvajsetega stoletja se je oblikovala razvojna perspektiva,
t. i. perspektiva trajnostnega razvoja, ki temelji na uravnoteženosti med go-
spodarskim razvojem, varstvom naravnega okolja in družbeno enakostjo
sedanje generacije in zagotavljanjem priložnosti prihodnjim generacijam
(Soyka 2012; Elliott 2013).

Trajnostni razvoj je zaradi večdimenzionalnosti razvoja in neenotnih
etičnih stališč težko definirati (Friedl 2010, 33). »Najbolje« je trajnostni
razvoj definirala Svetovna komisija za okolje in razvoj (World Commission
on Environment and Development) – v nadaljevanju WCED (1987, 43), ki
ugotavlja, da trajnostni razvoj pomeni »zadovoljiti trenutne potrebe, ne da
bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij«. Drugi izra-
zi za trajnostni razvoj, ki se ponavljajo, so sonaravni razvoj, obstojni razvoj,
usklajeni razvoj, zmerni razvoj in uravnoteženi razvoj (Vuk 2000, 39).

Načrtovanje trajnostnega razvoja je nujno – politični, družbeni in eko-
nomski dejavniki trajnostnega razvoja naj ne bi bili prepuščeni naključne-
mu delovanju (Carter 2007, 224). Najvidnejšo vlogo v oblikovanju zasno-
ve trajnostnega razvoja ima prav WCED in njegovo poročilo Our Common
Future (slo. naša skupna prihodnost) iz leta 1987 (WCED 1987, 43). Poro-
čilo je bilo prevedeno v več kot 24 jezikov (Chatterjee in Finger 1994), ta
definicija trajnostnega razvoja pa se še zdaj uporablja. WCED v tem po-
ročilu prvič poudari, da se skrb za naravno okolje ne konča pri gospodar-
skem razvoju (gospodarski vidik), ampak zajema tudi ekonomski in po-
litični vidik – poročilo se v tem pogledu bistveno razlikuje od prejšnjih
poročil WCED (Elliott 2013, 9).

V WCED so se leta 1987 zavezali, da bodo čez pet let pripravili kon-
ferenco, ki so jo leta 1992 v Riu tudi izvedli – konferenco ZN o naravnem
okolju in razvoju, na kateri so sodelovali predstavniki iz 116 držav/vlad in
več kot 8.000 delegatov, dodatnih 3.000 predstavnikov nevladnih organi-
zacij pa je sodelovalo pri vzporednih forumih (Adams 2009). Na konfe-
renci so sprejeli pet za trajnostni razvoj pomembnih dokumentov, in sicer
(Svet EU 2010, 4):
− Agendo 21 (sklepni dokument, ki obsega 40 poglavij s podrob-

nostmi o ukrepih (na svetovni, regionalni, državni in lokalni rav-
ni), dejavnostih, izvajalcih in sredstvih za dosego trajnostnega ra-
zvoja v začetku 21. stoletja in vsebuje neobvezujoča priporočila za
zmanjševanje negativnih vplivov na okolje) – Preglednica 3;