Page 41 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
Management in trajnostni razvoj 41
Etično in trajnostno naravnano odločanje
V tem poglavju smo opredelili proces (posamezne faze) urejanja zadev in
odločanja. Vse faze korakov je mogoče in priporočljivo povezati z etični-
mi1 stališči – odločevalec naj bi bil pozoren na etične vrline, kot so pošte-
nost, prijaznost, sočutje ter velikodušnost, in ne samo na pozitivni finančni
izid izbrane odločitve (Wicks in Freeman 2009; Gibson et al. 2009; Va-
lasquez 2011; Schermerhorn 2012; Robbins in Judge 2013; Schermerhorn
in Wright 2014; Ferrell in Fraedrich 2014).
Pri etičnem odločanju naj bi si odločevalec oblikoval naslednja štiri
etična merila (Schermerhorn 2012, 98):
− korist (Ali odločitev zadovolji vse interesne skupine?);
− pravice (Ali odločitev spoštuje pravice in dolžnosti udeležencev?);
− pravičnost (Ali je odločitev v skladu z normami poštenosti in pra-
vičnosti?) in
− skrbnost (Ali je odločitev skladna z mojimi odgovornostmi?).
Blanchard in Peale (1995, 22) kot etični preizkus predlagata štiri vpra-
šanja, s katerimi bi si odločevalec oblikoval svojo intuitivno presojo pravič-
nosti:
− ponos (Kakšno mnenje bom imel po sprejeti odločitvi o sebi?);
− zakonitost (Ali je odločitev skladna z zakonodajo?);
− nepristranskost (Ali je odločitev uravnotežena (nepristranska do
vseh udeležencev)?) in
− moralnost (Ali sem se do vseh udeležencev obnašal spoštljivo?).
Najstarejše in velikokrat najboljše pravilo etičnega odločanja je t. i.
»zlato pravilo« (Biloslavo 2008, 148):
− pozitivna oblika pravila: »stori drugim le tisto, kar hočeš, da bi
drugi storili tebi«;
− negativna oblika pravila: »ne stori drugim tistega, kar nočeš, da
bi drugi storili tebi«.
Poudariti velja, da pomembne etične odločitve nastajajo večinoma v
srednjem in vršnem managementu – čim večjo velikost, širino in globi-
no izkušenj in znanj ima manager, čim trdnejše so njegove vrednote, bolj-
še bodo njegove odločitve tudi z etičnega vidika (Biloslavo 2008; Scher-
merhorn in Wright 2011; Valasquez 2011; Schermerhorn 2012; Ferrell in
Fraedrich 2014).
1 Etika v managementu je opredeljena kot kodeks moralnih načel, ki postavlja standarde za dobro
in slabo, ali prav in narobe v ravnanju managerja (Wicks in Freeman 2009; Valasquez 2011; Ghilyer
2011; Ciulla in Martin 2013; Ferrell in Fraedrich 2014).
Etično in trajnostno naravnano odločanje
V tem poglavju smo opredelili proces (posamezne faze) urejanja zadev in
odločanja. Vse faze korakov je mogoče in priporočljivo povezati z etični-
mi1 stališči – odločevalec naj bi bil pozoren na etične vrline, kot so pošte-
nost, prijaznost, sočutje ter velikodušnost, in ne samo na pozitivni finančni
izid izbrane odločitve (Wicks in Freeman 2009; Gibson et al. 2009; Va-
lasquez 2011; Schermerhorn 2012; Robbins in Judge 2013; Schermerhorn
in Wright 2014; Ferrell in Fraedrich 2014).
Pri etičnem odločanju naj bi si odločevalec oblikoval naslednja štiri
etična merila (Schermerhorn 2012, 98):
− korist (Ali odločitev zadovolji vse interesne skupine?);
− pravice (Ali odločitev spoštuje pravice in dolžnosti udeležencev?);
− pravičnost (Ali je odločitev v skladu z normami poštenosti in pra-
vičnosti?) in
− skrbnost (Ali je odločitev skladna z mojimi odgovornostmi?).
Blanchard in Peale (1995, 22) kot etični preizkus predlagata štiri vpra-
šanja, s katerimi bi si odločevalec oblikoval svojo intuitivno presojo pravič-
nosti:
− ponos (Kakšno mnenje bom imel po sprejeti odločitvi o sebi?);
− zakonitost (Ali je odločitev skladna z zakonodajo?);
− nepristranskost (Ali je odločitev uravnotežena (nepristranska do
vseh udeležencev)?) in
− moralnost (Ali sem se do vseh udeležencev obnašal spoštljivo?).
Najstarejše in velikokrat najboljše pravilo etičnega odločanja je t. i.
»zlato pravilo« (Biloslavo 2008, 148):
− pozitivna oblika pravila: »stori drugim le tisto, kar hočeš, da bi
drugi storili tebi«;
− negativna oblika pravila: »ne stori drugim tistega, kar nočeš, da
bi drugi storili tebi«.
Poudariti velja, da pomembne etične odločitve nastajajo večinoma v
srednjem in vršnem managementu – čim večjo velikost, širino in globi-
no izkušenj in znanj ima manager, čim trdnejše so njegove vrednote, bolj-
še bodo njegove odločitve tudi z etičnega vidika (Biloslavo 2008; Scher-
merhorn in Wright 2011; Valasquez 2011; Schermerhorn 2012; Ferrell in
Fraedrich 2014).
1 Etika v managementu je opredeljena kot kodeks moralnih načel, ki postavlja standarde za dobro
in slabo, ali prav in narobe v ravnanju managerja (Wicks in Freeman 2009; Valasquez 2011; Ghilyer
2011; Ciulla in Martin 2013; Ferrell in Fraedrich 2014).
