Page 125 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 125
gledališka družba emanuela schikanedra v ljubljani ...

ljubljansko občinstvo še ni videlo, namreč v tako velikem obsegu. Ko so se
pojavile Furije z gorečimi čepicami in bakljami, so pričeli vpiti: čepice goré!
Vse se je balo, da bo začelo goreti gledališče in hotelo bežati, toda Schikane-
der je šel na oder, vzel eni izmed Furij čepico, jo držal v roki, si jo nato po-
veznil na glavo in s tem pokazal, da je čepica iz pločevine in da gori samo v
špiritu namočena goba, ki je bila pritrjena vrh čepice. Ko so ljudje to vide-
li, so se pričeli smejati in 'čepice goré' je postal pregovor.«33 Omenjeni opis
je zanimiv dokument o tedanji izvajalski praksi, saj razkriva, da so tedanje
postavitve baletnih predstave vsebovale varietejske elemente, s katerimi so
v gledališče želeli privabili večje število gledalcev.

Izvedba komične opere Der Barbier von Sevill (1780)
Med izvedenimi nemškimi singspieli je poleg zgodovinsko pomembnih
Hillerjevih del vsekakor smiselno izpostaviti uprizoritev Bendovega kraj-
šega glasbenega dela komične vsebine Der Barbier von Sevill, ki ga sicer
muzikolog Sivec med naštetimi »zagotovo izvedenimi« deli Schikanedro-
ve družbe ne omenja.34 Da so člani Schikanedrove družbe to delo uprizori-
li v času prvega gostovanja med decembrom in februarjem v zimski sezoni
1779/80, lahko sklepamo na podlagi libreta. Natis knjižice z opernim bese-
dilom je zabeležen tudi na seznamu na Kranjskem natisnjenih del, izda-
nem leta 1803 v Ljubljani pod imenom Schikaneder.35 Gre za operno bese-
dilo Gustava Friedricha Wilhelma Großmanna Gesänge aus der komischen
Oper: der Barbierer von Sevilien. Besedilo je priredba tedaj že znane in po-

33 Neukäufler je zapisal: »…dann ein Ballett ‘Orpheus und Euridice’ wie das Laiba-
cher Publikum in dieser Große noch keines gesehen hatte. Als nun die Furien mit
brennenden Kappen und Flambeaus hearauskamen, schrie alles: ‘die Kappen bren-
nen!’ Schon wollte man in der Angst, es fange das Theater zu brennen an, fortlaufen,
aber Schikaneder ging auf die Bühne, nahm einer Furie das Barett herunter, hielt es
in der Hand, setzte es dann auf und zeigte, daß es von Blech war und daß nur oben
ein in Spiritus getauchter Schwamm brannte. Als die Leute das sahen, entstand ein
allgemeines Gelächter und ‘die Kappen brennen’ wurde zum Sprichwort.« Gl. Schi-
ffmann, ur., Aus dem Leben eines Wanderschauspielers, 53–54. Prevod odlomka iz
Neukäuflerjevega dnevnika v slovenskem jeziku je povzet po prevodu Frana Lipaha
»Nemško gostovanje v Ljubljani l. 1778«, Gledališki list Narodnega gledališča v Lju-
bljani, 5 (1931/32): 7.

34 Sivec, »Opera na sporedih nemških gledaliških družb v Ljubljani v obdobju
klasicizma«, 134.

35 V omenjeni bibliografiji sta pod imenom Schikaneder zabeleženi dve knjižici bese-
dil, ki ju je ljubljanski tiskar Eger natisnil leta 1780: dramsko besedilo Julius von Ta-
rent (tragedija Johanna Antona Leisewitza) in »Operngesänge« Der Barbierer von
Sevillien. Prim. Bibliotheca Carnioliae (Ljubljana: Historische Verein für Krain,
1862), 48 (ponatis iz leta 1803).

123
   120   121   122   123   124   125   126   127   128   129   130