Page 346 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 346
glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti
gim predstavljali večino v orkestru prve Slovenske filharmonije (1908–1913),
ki jo je vodil češki dirigent Václav Talich (1883–1961). Med pomembnimi ak-
terji ljubljanske Opere pa je bil v tistem času prav tako češki dirigent Hila-
rij Beníšek (v Ljubljani deloval med leti 1894 in 1910), ki je uspešno nado-
mestil prvega umetniškega vodjo in dirigenta Frana Gerbiča ter pripravil
okrog 130 opernih in operetnih predstav. V Operi sta v manjši meri diri-
girala tudi Václav Talich in Fritz Reiner (1888–1963), po rodu z Budimpeš-
te, kasneje priznani ameriški dirigent. Precej protagonistov češkega rodu je
bilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje tudi v dramskem ansamblu, ki ga je dalj-
še obdobje vodil režiser Rudolf Inemann.3 Čehi in drugi delujoči v opernem
ansamblu so bili del t. i. ekonomske migracije, saj so prihajali iz okolij, kjer
je bilo šolstvo v nasprotju s slovenskim okoljem vzpostavljeno v celotni ver-
tikali, kar je med drugim pomenilo, da je bilo število izobraženih glasbe-
nikov dovolj veliko ali celo večje, kot je zahtevalo lokalno okolje. Prav zato
so se številni odzivali na razpise in iskali možnosti v drugih, večinoma je-
zikovno njim bližjih okoljih. Oboji, Čehi in Nemci, so bili na Slovenskem
iskani in zaželeni. Četudi si je ljubljansko Dramatično društvo od ustano-
vitve leta 1867 prizadevalo izobraževati glasbeno-gledališke profile, podob-
no pa je na področju instrumentalnega igranja in petja to počela tudi Glas-
bena matica, potrebam ni bilo mogoče zadostiti, zato je vrzeli zapolnjevala
t. i. kulturna migracija, katere členi so bili vojaški godbeniki in drugi in-
strumentalisti, kapelniki, dirigenti, operni pevci, režiserji, igralci in drugi.
Fran Govekar je na Dunaju, v Berlinu in na Češkem že leta 1908 iskal pri-
mernega tenorja za Narodno gledališče v Ljubljani.4 Kot pravi, so v tistih
leti na Češkem nova gledališča rasla kot gobe po dežju, kar je pomenilo, da
so bili dobri pevci zelo iskani in posledično tudi dobro plačani. Ljubljana
tržnim razmeram na gledališkem podiju ni mogla konkurirati.5
Z ustanovitvijo Prvega jugoslovanskega konservatorija Glasbene ma-
tice v Ljubljani leta 1919 kadrovskih težav slovenskih gledališčnikov še ni
bilo konec. Ker je bilo do prvih diplomantov še precej daleč, pomanjka-
nje ustrezno izobraženih vodilnih kadrov za operni orkester, zbor, ansam-
rigenti v Slovenskem Deželnem gledališču na prelomu iz 19. stoletja v 20 stoletje«,
Glasba in (za) oder: koncerti, delavnice in drugi dogodki, mednarodni muzikološki
simpozij, ur. P. Kuret (Ljubljana: Festival, 2014), 31–37.
3 Prim. Dušan Moravec, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (Ljubljana: Cankarjeva
založba, 1974), 55–111; Darja Koter, »Glasbeno-gledališka režija na Slovenskem: od
diletantizma Dramatičnega društva do poskusov profesionalizacije v Deželnem gle-
dališču«, Muzikološki zbornik, 46/1 (2010): 63.
4 Slovenski narod, 12. 6. 1908, 3.
5 Fran Govekar, »Drvota in naša opera«, Jutro, 17. 1. 1923., v prilogi (brez paginacije).
344
gim predstavljali večino v orkestru prve Slovenske filharmonije (1908–1913),
ki jo je vodil češki dirigent Václav Talich (1883–1961). Med pomembnimi ak-
terji ljubljanske Opere pa je bil v tistem času prav tako češki dirigent Hila-
rij Beníšek (v Ljubljani deloval med leti 1894 in 1910), ki je uspešno nado-
mestil prvega umetniškega vodjo in dirigenta Frana Gerbiča ter pripravil
okrog 130 opernih in operetnih predstav. V Operi sta v manjši meri diri-
girala tudi Václav Talich in Fritz Reiner (1888–1963), po rodu z Budimpeš-
te, kasneje priznani ameriški dirigent. Precej protagonistov češkega rodu je
bilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje tudi v dramskem ansamblu, ki ga je dalj-
še obdobje vodil režiser Rudolf Inemann.3 Čehi in drugi delujoči v opernem
ansamblu so bili del t. i. ekonomske migracije, saj so prihajali iz okolij, kjer
je bilo šolstvo v nasprotju s slovenskim okoljem vzpostavljeno v celotni ver-
tikali, kar je med drugim pomenilo, da je bilo število izobraženih glasbe-
nikov dovolj veliko ali celo večje, kot je zahtevalo lokalno okolje. Prav zato
so se številni odzivali na razpise in iskali možnosti v drugih, večinoma je-
zikovno njim bližjih okoljih. Oboji, Čehi in Nemci, so bili na Slovenskem
iskani in zaželeni. Četudi si je ljubljansko Dramatično društvo od ustano-
vitve leta 1867 prizadevalo izobraževati glasbeno-gledališke profile, podob-
no pa je na področju instrumentalnega igranja in petja to počela tudi Glas-
bena matica, potrebam ni bilo mogoče zadostiti, zato je vrzeli zapolnjevala
t. i. kulturna migracija, katere členi so bili vojaški godbeniki in drugi in-
strumentalisti, kapelniki, dirigenti, operni pevci, režiserji, igralci in drugi.
Fran Govekar je na Dunaju, v Berlinu in na Češkem že leta 1908 iskal pri-
mernega tenorja za Narodno gledališče v Ljubljani.4 Kot pravi, so v tistih
leti na Češkem nova gledališča rasla kot gobe po dežju, kar je pomenilo, da
so bili dobri pevci zelo iskani in posledično tudi dobro plačani. Ljubljana
tržnim razmeram na gledališkem podiju ni mogla konkurirati.5
Z ustanovitvijo Prvega jugoslovanskega konservatorija Glasbene ma-
tice v Ljubljani leta 1919 kadrovskih težav slovenskih gledališčnikov še ni
bilo konec. Ker je bilo do prvih diplomantov še precej daleč, pomanjka-
nje ustrezno izobraženih vodilnih kadrov za operni orkester, zbor, ansam-
rigenti v Slovenskem Deželnem gledališču na prelomu iz 19. stoletja v 20 stoletje«,
Glasba in (za) oder: koncerti, delavnice in drugi dogodki, mednarodni muzikološki
simpozij, ur. P. Kuret (Ljubljana: Festival, 2014), 31–37.
3 Prim. Dušan Moravec, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (Ljubljana: Cankarjeva
založba, 1974), 55–111; Darja Koter, »Glasbeno-gledališka režija na Slovenskem: od
diletantizma Dramatičnega društva do poskusov profesionalizacije v Deželnem gle-
dališču«, Muzikološki zbornik, 46/1 (2010): 63.
4 Slovenski narod, 12. 6. 1908, 3.
5 Fran Govekar, »Drvota in naša opera«, Jutro, 17. 1. 1923., v prilogi (brez paginacije).
344
