Page 349 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 349
migr acija v ljubljanski oper i v obdobju r avnatelja fr ider ik a ruk avine (1918–1925)
pred vojno proslavil v nemških gledališčih, vojno pa preživel ko vojaški ka-
pelnik v Mariboru.15 Kogoj je o njegovem prvem nastopu ter v primerjavi z
ravnateljem in dirigentom Rukavino zapisal: »Razlika […] je bila tako oči-
vidna, da je bilo občinstvo po vsej pravici presenečeno in je kapelnika koj po
uverturi počastilo z aplavzom. Bila je to sploh prva predstava, kjer je orkester
več nudil kot solisti, medtem ko je stal pod vodstvom g. Rukavine vedno da-
leč za solisti.«16 Ob tem je pripomnil, da je bil orkester sicer dobro zastopan,
vendar z Rukavino slabo voden. Kot obetavni je izpostavil dve novi članici
ansambla. Sopranistka Zdenka Zíková (1902–1990), doma iz Prage, je pre-
senetila v Hofmannovih pripovedkah in Rusalki17 ter med vsemi solistka-
mi, ki jih štejemo h kulturni migraciji iz obdobja ravnatelja Rukavine (med
leti 1925 in 1931 je bila njegova žena), dosegla najprestižnejšo kariero (pela
je tudi v dunajski državni operi).18 Kogoj je kot »odlično umetnico« pohva-
lil tudi altistko hrvaškega rodu Vilmo de Thierry. Tudi sicer je menil, da bi
solisti te sezone pod dobrim vodstvom, v mislih je imel Brezavška, uspeš-
no nastopali.19 Ob omenjenih navaja še nekaj dobrih domačih pevcev, Cirilo
Medvedovo, Ivana Levarja, Leopolda Kovača, Emila Rumpla, od prišlekov
pa J. Stepniowskega (verjetno Poljak, op. p.) in Josipa Drvoto. Strepniowski
je v Ljubljani deloval le pol sezone (1919/20), ko je nastopil v Jevgeniju Onje-
ginu, kot koncertni pevec pa s pevskim društvom Slavec, in sicer skupaj z
Ivanom Levarjem,20 medtem ko je bil Drvota angažiran do januarja 1923,
ko je v starosti 48 let umrl v Pragi.21 Od prve povojne predstave (3.12.1918),
Smetanove Prodane neveste, je v Ljubljani deloval tudi Poljak Hugo Zathey.
V Ljubljano je prišel z dobrimi referencami in uspehi v različnih gledališčih
na Poljskem, Dunaju in na Češkem ter bil celo ravnatelj krakovske Opere.22
V ljubljanski Operi so od konca prve svetovne vojne naprej delovali tudi ko-
reograf in režiser Václav Pohan, scenograf Václav Skrušny in dirigent An-
15 Ivan Brezovšek, Slovenska biografija: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149654/,
obiskano 13. 3. 2016.
16 Kogoj, »Opera v prvi polovici sezone 1919/20«, 98.
17 Prav tam.
18 Zdenka Zíková, Slovenska biografija: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi868890,
obiskano 15. 2. 2016.
19 Kogoj, »Opera v prvi polovici sezone 1919/20«, 98.
20 Stanko Premrl, »Koncertna poročila«, Cerkveni glasbenik, 42/10–12 (1919): 84.
21 Arhiv SLOGI, personalna mapa Josip (Josef) Drvota. Glej osmrtnico.
22 Hugo Zathey, Slovenska biografija: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi857956/,
obiskano 26. 3. 2016.
347
pred vojno proslavil v nemških gledališčih, vojno pa preživel ko vojaški ka-
pelnik v Mariboru.15 Kogoj je o njegovem prvem nastopu ter v primerjavi z
ravnateljem in dirigentom Rukavino zapisal: »Razlika […] je bila tako oči-
vidna, da je bilo občinstvo po vsej pravici presenečeno in je kapelnika koj po
uverturi počastilo z aplavzom. Bila je to sploh prva predstava, kjer je orkester
več nudil kot solisti, medtem ko je stal pod vodstvom g. Rukavine vedno da-
leč za solisti.«16 Ob tem je pripomnil, da je bil orkester sicer dobro zastopan,
vendar z Rukavino slabo voden. Kot obetavni je izpostavil dve novi članici
ansambla. Sopranistka Zdenka Zíková (1902–1990), doma iz Prage, je pre-
senetila v Hofmannovih pripovedkah in Rusalki17 ter med vsemi solistka-
mi, ki jih štejemo h kulturni migraciji iz obdobja ravnatelja Rukavine (med
leti 1925 in 1931 je bila njegova žena), dosegla najprestižnejšo kariero (pela
je tudi v dunajski državni operi).18 Kogoj je kot »odlično umetnico« pohva-
lil tudi altistko hrvaškega rodu Vilmo de Thierry. Tudi sicer je menil, da bi
solisti te sezone pod dobrim vodstvom, v mislih je imel Brezavška, uspeš-
no nastopali.19 Ob omenjenih navaja še nekaj dobrih domačih pevcev, Cirilo
Medvedovo, Ivana Levarja, Leopolda Kovača, Emila Rumpla, od prišlekov
pa J. Stepniowskega (verjetno Poljak, op. p.) in Josipa Drvoto. Strepniowski
je v Ljubljani deloval le pol sezone (1919/20), ko je nastopil v Jevgeniju Onje-
ginu, kot koncertni pevec pa s pevskim društvom Slavec, in sicer skupaj z
Ivanom Levarjem,20 medtem ko je bil Drvota angažiran do januarja 1923,
ko je v starosti 48 let umrl v Pragi.21 Od prve povojne predstave (3.12.1918),
Smetanove Prodane neveste, je v Ljubljani deloval tudi Poljak Hugo Zathey.
V Ljubljano je prišel z dobrimi referencami in uspehi v različnih gledališčih
na Poljskem, Dunaju in na Češkem ter bil celo ravnatelj krakovske Opere.22
V ljubljanski Operi so od konca prve svetovne vojne naprej delovali tudi ko-
reograf in režiser Václav Pohan, scenograf Václav Skrušny in dirigent An-
15 Ivan Brezovšek, Slovenska biografija: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149654/,
obiskano 13. 3. 2016.
16 Kogoj, »Opera v prvi polovici sezone 1919/20«, 98.
17 Prav tam.
18 Zdenka Zíková, Slovenska biografija: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi868890,
obiskano 15. 2. 2016.
19 Kogoj, »Opera v prvi polovici sezone 1919/20«, 98.
20 Stanko Premrl, »Koncertna poročila«, Cerkveni glasbenik, 42/10–12 (1919): 84.
21 Arhiv SLOGI, personalna mapa Josip (Josef) Drvota. Glej osmrtnico.
22 Hugo Zathey, Slovenska biografija: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi857956/,
obiskano 26. 3. 2016.
347
