Page 347 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 347
migr acija v ljubljanski oper i v obdobju r avnatelja fr ider ik a ruk avine (1918–1925)
bel solistov ter režijo, balet, koreografijo, sceno ipd. pa še vedno precejšnje,
se je bilo treba ponovno nasloniti na umetnike drugih dežel. Zaradi spre-
menjenih političnih razmer so se Slovenci tokrat obrnili na slovanske brate,
Čehe, Poljake, Hrvate in Srbe, medtem ko je fašizem spodbudil emigraci-
jo tržaških Slovencev, oktobrska revolucija in dogodki po njej pa emigraci-
jo ruskih umetnikov.
Fran Govekar je leta 1918 za ravnatelja in umetniškega vodjo ljubljan-
ske Opere povabil Friderika Rukavino (1883–1940)6, dirigenta hrvaškega
rodu in skladatelja, ki je študiral v Pragi in Milanu ter naredil mednarodno
kariero. Dirigiral je v Varšavi, Lvovu, Zagrebu in drugod ter gostoval celo v
Los Angelesu in San Franciscu. Prav zaradi dobrih mednarodnih referenc
je bil povabljen, da v Ljubljani na novo organizira operni orkester, pevski in
baletni ansambel ter vzpostavi delovanje glasbenega gledališča. Po ustnem
izročilu sta Govekar in Rukavina po prvi svetovni vojni vračajoče glasbeni-
ke s fronte osebno novačila kar na cesti oziroma po lokalih in jim ponujala
zaposlitev. Pritegnila sta tudi češke godalce visokega kova, kot so bili Rihar
in Vladislav Zíka ter Ladislav Černý, ki so postali člani opernega orkestra,
ob tem pa že leta 1919 ustanovili godalni kvartet Zíka. Njegov član je bil
tudi violinist Ivan Karlo Sancin (1893–1974), tržaški emigrant, od januarja
1919 delujoč v ljubljanskem opernem orkestru.7 Vsi štirje so bili vodilni čla-
ni godalne sekcije opernega ansambla, ob tem pa združeni v kvartet Zíka
dve sezoni uspešno nastopali po slovenskih krajih in zastavili profesional-
ne vzore poustvarjanja komorne glasbe.8 Podobno je postal član opernega
ansambla tudi češki tenorist Josef Drvota (1887–1923), ki se je v praškem gle-
dališču proslavil že pred vojno, nato služil kot vojak na soški fronti in v Lju-
bljani, kjer je med vojno občasno nastopal v dvorani Union. Govekar ga je
kar na ulici nagovoril za sodelovanje v ljubljanski Operi in Drvota je privo-
lil. Bil je član prve povojne operne zasedbe.9 Pota priseljevanja čeških oper-
6 Angažiran je bil s 1. 8. 1918 in do konca sezone 1924/25. Glej arhiv SLOGI, personalna
mapa Friderik Rukavina, rokopis Gledališkega konzorcija z dne 23. 3. 1926.
7 Ivan Karlo Sancin, Slovenski biografski leksikon: www.slovenska-biografija.si/ose-
ba/sbi536015/, obiskano 2. 9. 2016.
8 O pomenu kvarteta za slovenski kulturni prostor glej: Stanko Premrl, »Koncertna
poročila«, Cerkveni glasbenik, l. 43 (1920), št. 9/10, 82. Od leta 1921 je kvartet delo-
val na Češkem pod imenom Češkoslovaški Zíka kvartet in postal eden najvidnejših
evropskih komornih zasedb. Sancin je na Češkem ostal kakšno leto, bil s kvartetom
na uspešnih evropskih turnejah, nato pa se je leta 1923 vrnil v Slovenijo ter postal
ravnatelj Glasbene matice v Celju. Prim. v Slovenski biografski leksikon: www.slo-
venska-biografija.si/oseba/sbi536015/, obiskano 2. 9. 2016.
9 O tem glej nekrolog »Pepik Drvota«, Gledališki list, 4/13 (1922/23): 18.
345
bel solistov ter režijo, balet, koreografijo, sceno ipd. pa še vedno precejšnje,
se je bilo treba ponovno nasloniti na umetnike drugih dežel. Zaradi spre-
menjenih političnih razmer so se Slovenci tokrat obrnili na slovanske brate,
Čehe, Poljake, Hrvate in Srbe, medtem ko je fašizem spodbudil emigraci-
jo tržaških Slovencev, oktobrska revolucija in dogodki po njej pa emigraci-
jo ruskih umetnikov.
Fran Govekar je leta 1918 za ravnatelja in umetniškega vodjo ljubljan-
ske Opere povabil Friderika Rukavino (1883–1940)6, dirigenta hrvaškega
rodu in skladatelja, ki je študiral v Pragi in Milanu ter naredil mednarodno
kariero. Dirigiral je v Varšavi, Lvovu, Zagrebu in drugod ter gostoval celo v
Los Angelesu in San Franciscu. Prav zaradi dobrih mednarodnih referenc
je bil povabljen, da v Ljubljani na novo organizira operni orkester, pevski in
baletni ansambel ter vzpostavi delovanje glasbenega gledališča. Po ustnem
izročilu sta Govekar in Rukavina po prvi svetovni vojni vračajoče glasbeni-
ke s fronte osebno novačila kar na cesti oziroma po lokalih in jim ponujala
zaposlitev. Pritegnila sta tudi češke godalce visokega kova, kot so bili Rihar
in Vladislav Zíka ter Ladislav Černý, ki so postali člani opernega orkestra,
ob tem pa že leta 1919 ustanovili godalni kvartet Zíka. Njegov član je bil
tudi violinist Ivan Karlo Sancin (1893–1974), tržaški emigrant, od januarja
1919 delujoč v ljubljanskem opernem orkestru.7 Vsi štirje so bili vodilni čla-
ni godalne sekcije opernega ansambla, ob tem pa združeni v kvartet Zíka
dve sezoni uspešno nastopali po slovenskih krajih in zastavili profesional-
ne vzore poustvarjanja komorne glasbe.8 Podobno je postal član opernega
ansambla tudi češki tenorist Josef Drvota (1887–1923), ki se je v praškem gle-
dališču proslavil že pred vojno, nato služil kot vojak na soški fronti in v Lju-
bljani, kjer je med vojno občasno nastopal v dvorani Union. Govekar ga je
kar na ulici nagovoril za sodelovanje v ljubljanski Operi in Drvota je privo-
lil. Bil je član prve povojne operne zasedbe.9 Pota priseljevanja čeških oper-
6 Angažiran je bil s 1. 8. 1918 in do konca sezone 1924/25. Glej arhiv SLOGI, personalna
mapa Friderik Rukavina, rokopis Gledališkega konzorcija z dne 23. 3. 1926.
7 Ivan Karlo Sancin, Slovenski biografski leksikon: www.slovenska-biografija.si/ose-
ba/sbi536015/, obiskano 2. 9. 2016.
8 O pomenu kvarteta za slovenski kulturni prostor glej: Stanko Premrl, »Koncertna
poročila«, Cerkveni glasbenik, l. 43 (1920), št. 9/10, 82. Od leta 1921 je kvartet delo-
val na Češkem pod imenom Češkoslovaški Zíka kvartet in postal eden najvidnejših
evropskih komornih zasedb. Sancin je na Češkem ostal kakšno leto, bil s kvartetom
na uspešnih evropskih turnejah, nato pa se je leta 1923 vrnil v Slovenijo ter postal
ravnatelj Glasbene matice v Celju. Prim. v Slovenski biografski leksikon: www.slo-
venska-biografija.si/oseba/sbi536015/, obiskano 2. 9. 2016.
9 O tem glej nekrolog »Pepik Drvota«, Gledališki list, 4/13 (1922/23): 18.
345
