Page 356 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 356
glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti
stva si je Rukavina z leti nakopal precej nasprotnikov, ki so mu očitali pre-
tirano naravnanost na francoske in italijanske klasične avtorje, povprečen
repertoar in ozek izbor, zapostavljanje jugoslovanskih in posebno domačih
del in ne nazadnje tudi to, da je dovoljeval predstave, v katerih se je pelo v
več jezikih, skladno z vsakokratno zasedenostjo ansambla.72 Z današnje-
ga zornega kota se zdi, da so bile kritiške sodbe zelo ostre, vsaj nekatere
tudi neupravičene, saj je povojno operno gledališče delovalo v izjemno sla-
bih razmerah. Ob velikih denarnih in kadrovskih težavah, ki so bile neko-
liko omiljene s sezono 1920/21, ko je bilo Narodno gledališče podržavljeno,
se je Rukavina ubadal še z drugimi problemi. Obstoječ, skromno zaseden
ansambel, je pomnožil s prišleki z vseh vetrov, brez možnosti načrtovanja
in premišljenih povabil. Člani ansamblov so se pogosto menjavali in imeli
kratkoročne pogodbe, kar je gotovo vplivalo na slabšo uglašenost ekipe. O
tem, kolikšen je bil njegov vpliv na sestavo ansambla, ni verodostojnih po-
datkov. Kot primer njegovega časa navajamo sezono 1920/21, ki so jo izvedli
solisti različnih kulturnih okolij, Čehi, Rusi, Poljaki in Srbi: baritonist Sve-
tozar Pisarević, prej član münhenske in zagrebške Opere, lirični tenor Va-
lentin Šindler, prej pel v Brnu in Plznu, baritonista Romanowski iz Varša-
ve in Přzibyslawski, ki je nastopal v Bratislavi in Kölnu, Lidija Levičkova iz
Brna in nekaj slovenskih pevcev, medtem ko je dirigiral domače gore list,
že omenjeni Ivan Brezovšek, glasbeno šolan v Dortmundu, vodenja zbo-
ra pa je prevzel Boris Dobrovoljski iz Petrograda.73 To je bilo v času, ko je
v ljubljanski Drami gostovala gledališka skupina Mihajla Muratova, bivše-
ga režiserja Državnega gledališča v Moskvi, ki je sprva vsestransko navdu-
ševala tako stroko kot občinstvo ter bila sprejeta kot spiritus agens razvoja
slovenskega gledališča. Kmalu pa se je izkazalo, da tujci ne morejo prevzeti
vloge akterjev nacionalnih teatrov, zato se je slovenska stroka obrnila pro-
ti takšnim potezam in vnela polemiko za ohranitev avtonomije slovenske
Talije.74 Podobno so razmišljali kritiki Rukavine in dosegli, da je po sezoni
1924/25 Ljubljano zapustil in odšel v Osijek.75
72 Friderik Rukavina, www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi526094/, obiskano 21. 3.
2016; Ciril Cvetko, Dirigent in skladatelj Mirko Polič (Ljubljana: Slovenski gledališki
in filmski muzej, 1995), 40.
73 Gledališki list, sezona 1 (1920/21): 2, 4, 14.
74 Dušan Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne, 1918–1941 (Ljubljana:
Cankarjeva založba, 1980), 80–84.
75 Igor Grdina, »Gledališki konzorcij in Friderik Rukavina«, v 110 let ljubljanske Opere
(Ljubljana: SNG Opera in balet, 2002), 20–27.
354
stva si je Rukavina z leti nakopal precej nasprotnikov, ki so mu očitali pre-
tirano naravnanost na francoske in italijanske klasične avtorje, povprečen
repertoar in ozek izbor, zapostavljanje jugoslovanskih in posebno domačih
del in ne nazadnje tudi to, da je dovoljeval predstave, v katerih se je pelo v
več jezikih, skladno z vsakokratno zasedenostjo ansambla.72 Z današnje-
ga zornega kota se zdi, da so bile kritiške sodbe zelo ostre, vsaj nekatere
tudi neupravičene, saj je povojno operno gledališče delovalo v izjemno sla-
bih razmerah. Ob velikih denarnih in kadrovskih težavah, ki so bile neko-
liko omiljene s sezono 1920/21, ko je bilo Narodno gledališče podržavljeno,
se je Rukavina ubadal še z drugimi problemi. Obstoječ, skromno zaseden
ansambel, je pomnožil s prišleki z vseh vetrov, brez možnosti načrtovanja
in premišljenih povabil. Člani ansamblov so se pogosto menjavali in imeli
kratkoročne pogodbe, kar je gotovo vplivalo na slabšo uglašenost ekipe. O
tem, kolikšen je bil njegov vpliv na sestavo ansambla, ni verodostojnih po-
datkov. Kot primer njegovega časa navajamo sezono 1920/21, ki so jo izvedli
solisti različnih kulturnih okolij, Čehi, Rusi, Poljaki in Srbi: baritonist Sve-
tozar Pisarević, prej član münhenske in zagrebške Opere, lirični tenor Va-
lentin Šindler, prej pel v Brnu in Plznu, baritonista Romanowski iz Varša-
ve in Přzibyslawski, ki je nastopal v Bratislavi in Kölnu, Lidija Levičkova iz
Brna in nekaj slovenskih pevcev, medtem ko je dirigiral domače gore list,
že omenjeni Ivan Brezovšek, glasbeno šolan v Dortmundu, vodenja zbo-
ra pa je prevzel Boris Dobrovoljski iz Petrograda.73 To je bilo v času, ko je
v ljubljanski Drami gostovala gledališka skupina Mihajla Muratova, bivše-
ga režiserja Državnega gledališča v Moskvi, ki je sprva vsestransko navdu-
ševala tako stroko kot občinstvo ter bila sprejeta kot spiritus agens razvoja
slovenskega gledališča. Kmalu pa se je izkazalo, da tujci ne morejo prevzeti
vloge akterjev nacionalnih teatrov, zato se je slovenska stroka obrnila pro-
ti takšnim potezam in vnela polemiko za ohranitev avtonomije slovenske
Talije.74 Podobno so razmišljali kritiki Rukavine in dosegli, da je po sezoni
1924/25 Ljubljano zapustil in odšel v Osijek.75
72 Friderik Rukavina, www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi526094/, obiskano 21. 3.
2016; Ciril Cvetko, Dirigent in skladatelj Mirko Polič (Ljubljana: Slovenski gledališki
in filmski muzej, 1995), 40.
73 Gledališki list, sezona 1 (1920/21): 2, 4, 14.
74 Dušan Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne, 1918–1941 (Ljubljana:
Cankarjeva založba, 1980), 80–84.
75 Igor Grdina, »Gledališki konzorcij in Friderik Rukavina«, v 110 let ljubljanske Opere
(Ljubljana: SNG Opera in balet, 2002), 20–27.
354
