Page 170 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 170
preživetje in podjetnost
z izjemo par let, v tem desetletju znatno pozitiven (graf 6.3). K rasti pre
bivalstva, ki je znašla povprečno 17 promilov, pa je v tej fazi prispevalo tudi
priseljevanje.
Po letu 1818 se je rast nadaljevala s skoraj enakim tempom (16,3 promi-
la) do srede štiridesetih let. Tudi v tem obdobju je bil naravni saldo znat-
no pozitiven, kljub momentom visoke umrljivosti, zlasti ob epidemijah.
Smrtnost je krepko presegla rodnost samo leta 1827 in manj izrazito leta
1843 ter 1849 (graf 6.3). Kolera leta 1836 v okolici ni imela tako tragičnih pos-
ledic kot v mestu, kjer je terjala 1.700 življenj (Breschi, Kalc in Navarra 2001,
109). Število prebivalstva kraških vasi je med letoma 1818 in 1846 naraslo za
skoraj 60 %, od začetka stoletja pa za 110 %.
V drugi polovici stoletja je bil razvoj še dalje pozitiven, a veliko počas-
nejši. Do štetja 1869 (podatki po vaseh za štetje leta 1857 niso na voljo) je
prebivalstvo naraščalo za povprečno 5,3 promile letno, v naslednjih treh de-
setletjih pa je rast postopoma pojemala. Sedemdeseta leta sta zaznamovali
splošna agrarna kriza in hkrati kriza mestne ekonomije. Rast se je ponovno
razživela šele v prvem desetletju 20. stoletja, ko se je dvignila na 13,9 promi-
lov. Ta nihanja so odraz splošnih razmer, predvsem pa razvoja mesta. V
drugi polovici stoletja je razvojni potencial proste luke, ki je omogočila
razcvet tržaškega pomorskega in trgovskega emporija, začel slabeti in ka-
zati, da je ta model za nove čase in razmere neustrezen. Zaradi tega so leta
1891 prosto luko ukinili in mesto se je spremenilo v pretovorno pristanišče.
Hkrati je država podprla razvoj industrije. To je privedlo do nove gos
podarske ekspanzije in z njo do hitrejše demografske rasti (Breschi, Kalc in
Navarra 2001, 161). Tej je ob naravnem prirastku spet botrovalo predvsem
priseljevanje, ki je bilo v kriznih momentih manjše, ob prvih znakih gos
podarskega razvoja pa se je vselej močno okrepilo. V prvem desetletju 20.
stoletja se je prebivalstvo tržaške občine dvignilo za skoraj 28 %, s 180.000
na 230.000.
2.1 Primer Bazovice
Opisani demografski razvoj v kraškem delu tržaškega občinskega ozem-
lja lahko dodatno analiziramo na primeru kaplanije Bazovica. Ta je poleg
Bazovice obsegala še Gropado, Padriče in Lipico. Bazovska kaplanija je tvo-
rila najvzhodnejši del tržaškega kraškega območja. Za čas od srede 17. sto-
letja do osemdesetih let 18. stoletja, ko je njeno ozemlje cerkvenoupravno
spadalo pod župnijo Dolina oz. njen vikariat Gročano, bomo uporabili sta-
tistiko rojstev iz Montanellijeve zbirke krstnih podatkov (Montanelli 1905).
168
z izjemo par let, v tem desetletju znatno pozitiven (graf 6.3). K rasti pre
bivalstva, ki je znašla povprečno 17 promilov, pa je v tej fazi prispevalo tudi
priseljevanje.
Po letu 1818 se je rast nadaljevala s skoraj enakim tempom (16,3 promi-
la) do srede štiridesetih let. Tudi v tem obdobju je bil naravni saldo znat-
no pozitiven, kljub momentom visoke umrljivosti, zlasti ob epidemijah.
Smrtnost je krepko presegla rodnost samo leta 1827 in manj izrazito leta
1843 ter 1849 (graf 6.3). Kolera leta 1836 v okolici ni imela tako tragičnih pos-
ledic kot v mestu, kjer je terjala 1.700 življenj (Breschi, Kalc in Navarra 2001,
109). Število prebivalstva kraških vasi je med letoma 1818 in 1846 naraslo za
skoraj 60 %, od začetka stoletja pa za 110 %.
V drugi polovici stoletja je bil razvoj še dalje pozitiven, a veliko počas-
nejši. Do štetja 1869 (podatki po vaseh za štetje leta 1857 niso na voljo) je
prebivalstvo naraščalo za povprečno 5,3 promile letno, v naslednjih treh de-
setletjih pa je rast postopoma pojemala. Sedemdeseta leta sta zaznamovali
splošna agrarna kriza in hkrati kriza mestne ekonomije. Rast se je ponovno
razživela šele v prvem desetletju 20. stoletja, ko se je dvignila na 13,9 promi-
lov. Ta nihanja so odraz splošnih razmer, predvsem pa razvoja mesta. V
drugi polovici stoletja je razvojni potencial proste luke, ki je omogočila
razcvet tržaškega pomorskega in trgovskega emporija, začel slabeti in ka-
zati, da je ta model za nove čase in razmere neustrezen. Zaradi tega so leta
1891 prosto luko ukinili in mesto se je spremenilo v pretovorno pristanišče.
Hkrati je država podprla razvoj industrije. To je privedlo do nove gos
podarske ekspanzije in z njo do hitrejše demografske rasti (Breschi, Kalc in
Navarra 2001, 161). Tej je ob naravnem prirastku spet botrovalo predvsem
priseljevanje, ki je bilo v kriznih momentih manjše, ob prvih znakih gos
podarskega razvoja pa se je vselej močno okrepilo. V prvem desetletju 20.
stoletja se je prebivalstvo tržaške občine dvignilo za skoraj 28 %, s 180.000
na 230.000.
2.1 Primer Bazovice
Opisani demografski razvoj v kraškem delu tržaškega občinskega ozem-
lja lahko dodatno analiziramo na primeru kaplanije Bazovica. Ta je poleg
Bazovice obsegala še Gropado, Padriče in Lipico. Bazovska kaplanija je tvo-
rila najvzhodnejši del tržaškega kraškega območja. Za čas od srede 17. sto-
letja do osemdesetih let 18. stoletja, ko je njeno ozemlje cerkvenoupravno
spadalo pod župnijo Dolina oz. njen vikariat Gročano, bomo uporabili sta-
tistiko rojstev iz Montanellijeve zbirke krstnih podatkov (Montanelli 1905).
168
