Page 185 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 185
6: pr ebivalstvo in gospodarski vir i v tr žaškem kr aškem zaledju (16.–20. stoletje)
Povirsko območje je bilo, podobno kot območje tržaških kraških vasi,
zakoreninjeno v agrarni ekonomiji in tradicionalno povezano s Trstom.
Povezano pa je bilo tudi z drugimi območji, ki so ponujala tržne možnos-
ti kmetijstvu in hkrati priložnosti za neagrarne dejavnosti ter vire dohod-
ka. Te različne gospodarske možnosti, povezane v integriran gospodarski
sistem, je prebivalstvo izkoriščalo že v novem veku, v 18. in zlasti v 19. sto-
letju pa so se znatno razširile. Kmetje so mesto oskrbovali z mlekom, s pol-
jskimi in z drugimi pridelki, kot so češnje in orehi, trgovali so z živino
za zakol. Med odjemalci je bila od srede 19. stoletja tudi avstrijska vojaš-
ka mornarica. Že iz časov Beneške republike so imeli pomemben del do-
hodka od prodaje hrastovega in orehovega lesa za ladjarstvo, gradbeništvo
in izdelavo pohištva. S tem je bilo povezano tesarsko delo za grobo ob-
delavo hlodovine in njeno prevažanje. Med neagrarnimi viri dohodka sta
bila shranjevanje in prodajanje ledu za potrebe mestnih živilskih obratov in
ladij ter kamnoseštvo. Med domačimi obrtmi je, na primer, v Povirju našlo
pot do trga tudi izdelovanje vrvi iz konoplje za potrebe ladjarstva. V krajih
ob trgovskih poteh in skozi katere je bila speljana železnica, pa je bilo raz-
vito gostilničarstvo in druge usluge, povezane s prometom. V zadnjih de-
setletjih 19. stoletja je območje postalo tudi letovišče in v Sežani je gostinski
zaslužek prinašalo več hotelov (Pahor 1976; Skrinjar 2006) .
Krajevne agrarne in neagrarne gospodarske dejavnosti, med katerimi
je bilo tudi zaposlovanje pri železnici, pa so bili preskromni viri za potrebe
prebivalstva. Povirsko in širše območje sežanskega okrajnega glavarstva je
kljub napredovanju nekaterih gospodarskih branž, kot je bilo kamnoseš
tvo, ostajalo v osnovi ruralno in je gravitiralo na Trst ter druga bližja in-
dustrijska središča. Izseljevanje je bilo zato pogosta izbira in je, kot kažejo
statistike, močno vplivalo na demografski razvoj. Migracija je bila sestavni
element ekonomske in družbene strategije. Že v 18. stoletju najdemo v Trstu
številne priseljence iz povirske prafare. Moški so opravljali najrazličnejša,
večinoma nekvalificirana dela. Ženske so prihajale v dekliških letih služit
in na ta način razbremenile bilanco oz. prispevale k dohodku izvornih
družin ter si prislužile sredstva za svoje življenjske načrte. Izseljevanje se
je v teku 19. stoletja še povečalo, v zadnjih desetletjih pa se je obrnilo tudi
proti drugim ciljem. Nekatere ženske so se priključile toku t. i. »aleksan-
drinstva«, ki je v Egiptu našlo bolje plačan trg hišnega dela. Moški so se v
začetku 20. stoletja, na vrhuncu prekooceanskega izseljevanja, odpravljali
v Severno Ameriko (Skrinjar 2006). Prevladovale so vsekakor migracije na
krajše razdalje, proti regionalnim središčem intenzivnega gospodarskega
183
Povirsko območje je bilo, podobno kot območje tržaških kraških vasi,
zakoreninjeno v agrarni ekonomiji in tradicionalno povezano s Trstom.
Povezano pa je bilo tudi z drugimi območji, ki so ponujala tržne možnos-
ti kmetijstvu in hkrati priložnosti za neagrarne dejavnosti ter vire dohod-
ka. Te različne gospodarske možnosti, povezane v integriran gospodarski
sistem, je prebivalstvo izkoriščalo že v novem veku, v 18. in zlasti v 19. sto-
letju pa so se znatno razširile. Kmetje so mesto oskrbovali z mlekom, s pol-
jskimi in z drugimi pridelki, kot so češnje in orehi, trgovali so z živino
za zakol. Med odjemalci je bila od srede 19. stoletja tudi avstrijska vojaš-
ka mornarica. Že iz časov Beneške republike so imeli pomemben del do-
hodka od prodaje hrastovega in orehovega lesa za ladjarstvo, gradbeništvo
in izdelavo pohištva. S tem je bilo povezano tesarsko delo za grobo ob-
delavo hlodovine in njeno prevažanje. Med neagrarnimi viri dohodka sta
bila shranjevanje in prodajanje ledu za potrebe mestnih živilskih obratov in
ladij ter kamnoseštvo. Med domačimi obrtmi je, na primer, v Povirju našlo
pot do trga tudi izdelovanje vrvi iz konoplje za potrebe ladjarstva. V krajih
ob trgovskih poteh in skozi katere je bila speljana železnica, pa je bilo raz-
vito gostilničarstvo in druge usluge, povezane s prometom. V zadnjih de-
setletjih 19. stoletja je območje postalo tudi letovišče in v Sežani je gostinski
zaslužek prinašalo več hotelov (Pahor 1976; Skrinjar 2006) .
Krajevne agrarne in neagrarne gospodarske dejavnosti, med katerimi
je bilo tudi zaposlovanje pri železnici, pa so bili preskromni viri za potrebe
prebivalstva. Povirsko in širše območje sežanskega okrajnega glavarstva je
kljub napredovanju nekaterih gospodarskih branž, kot je bilo kamnoseš
tvo, ostajalo v osnovi ruralno in je gravitiralo na Trst ter druga bližja in-
dustrijska središča. Izseljevanje je bilo zato pogosta izbira in je, kot kažejo
statistike, močno vplivalo na demografski razvoj. Migracija je bila sestavni
element ekonomske in družbene strategije. Že v 18. stoletju najdemo v Trstu
številne priseljence iz povirske prafare. Moški so opravljali najrazličnejša,
večinoma nekvalificirana dela. Ženske so prihajale v dekliških letih služit
in na ta način razbremenile bilanco oz. prispevale k dohodku izvornih
družin ter si prislužile sredstva za svoje življenjske načrte. Izseljevanje se
je v teku 19. stoletja še povečalo, v zadnjih desetletjih pa se je obrnilo tudi
proti drugim ciljem. Nekatere ženske so se priključile toku t. i. »aleksan-
drinstva«, ki je v Egiptu našlo bolje plačan trg hišnega dela. Moški so se v
začetku 20. stoletja, na vrhuncu prekooceanskega izseljevanja, odpravljali
v Severno Ameriko (Skrinjar 2006). Prevladovale so vsekakor migracije na
krajše razdalje, proti regionalnim središčem intenzivnega gospodarskega
183
