Page 181 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 181
6: pr ebivalstvo in gospodarski vir i v tr žaškem kr aškem zaledju (16.–20. stoletje)
ciji prebivalstva. Kot omenjeno, je bila v starejših obdobjih poselitev kon-
centrirana v zahodnih naseljih kraškega območja. Še sredi 17. stoletja, ko
se je v srednjem in vzhodnem delu število prebivalcev že povečalo, jih je
60 % živelo v Križu, na Kontovelu in Proseku. V drugi polovici 18. stolet-
ja pa se je delež srednjega in vzhodnega območja dvignil na 55 % (tabeli
6.8a in 6.8b).
Sprememba v drugi polovici 18. stoletja je bila strukturne narave.
Prebivalstvo kraških vasi je bilo, kot rečeno, večinoma kmečko in kmeti-
jstvo se je ohranilo kot primarna gospodarska dejavnost v celotnem
obravnavanem časovnem loku. Kmetje so bili večinoma mali posestniki
in gospodarili so večinoma s pomočjo rodbinske delovne sile. Le nekoliko
premožnejše družine so imele enega in redkeje po več poslov (leta 1778 13
% družin) (Kalc 2009). Agrarna struktura pa se je razlikovala po kulturah.
Zahodne vasi so, kot rečeno, razpolagale z zemljišči na flišnatem bregu pod
kraškim robom, kjer je stoletja potekalo intenzivno gojenje vinske trte. To
je omogočalo razmeroma živahno tržno ekonomijo, tudi zaradi tega, ker je
bilo to vino boljše kvalitete in so ga oddajali tako v mesto kot odjemalcem
izven tržaškega ozemlja. V tržaški občini je med drugim veljal vinski pro-
tekcionizem. Zaradi večjih proizvajalnih stroškov, povezanih z vzdrževan-
jem vinogradov na strmih legah, naraščanja cene agrarnega mezdne-
ga dela in splošnega varovanja interesov tržaške agrarne ekonomije pred
konkurenco furlanskih in istrskih živilskih proizvodov je v mestu tržaško
vino za konzum uživalo prednostno prodajno pravico. Trajanje vsakoletne-
ga prednostnega obdobja, ko so v gostilnah smeli točiti samo tržaško vino,
je bilo odvisno od tržaške vinske letine in povpraševanja (Kalc 2005). Tri
zahodne kraške vasi so imele tudi ugoden prometni položaj ob cesti proti
Beneški republiki. V Križu in na Kontovelu se je del prebivalstva ukvarjal
še z ribištvom (Volpi Lisjak 1995).
V srednjem in vzhodnem delu kraškega območja niso proizvajali viš-
je cenjenih tržnih pridelkov. Ponekod so imeli manjša vinogradniška ob-
močja in nekateri kmetje so najemali zemljišča na vinorodnih legah pod
kraškim robom. V glavnem pa je bil svet kraški in agrarna ekonomija je
temeljila na poljščinah ter na živinoreji. V starejših obdobjih so se ukvar-
jali predvsem z ovčerejo, v modernejših pa z govedorejo. Bližina mesta je
vsekakor tudi v teh vaseh omogočala nekaj prodaje in zaslužka od dopol-
nilnih dejavnosti. Hitrejšo rast in spremembo v distribuciji prebivalstva v
drugi polovici 18. stoletja moremo vzporejati s povečanim mestnim pov-
praševanjem po prehrambenih pridelkih in povečanimi možnostmi za
179
ciji prebivalstva. Kot omenjeno, je bila v starejših obdobjih poselitev kon-
centrirana v zahodnih naseljih kraškega območja. Še sredi 17. stoletja, ko
se je v srednjem in vzhodnem delu število prebivalcev že povečalo, jih je
60 % živelo v Križu, na Kontovelu in Proseku. V drugi polovici 18. stolet-
ja pa se je delež srednjega in vzhodnega območja dvignil na 55 % (tabeli
6.8a in 6.8b).
Sprememba v drugi polovici 18. stoletja je bila strukturne narave.
Prebivalstvo kraških vasi je bilo, kot rečeno, večinoma kmečko in kmeti-
jstvo se je ohranilo kot primarna gospodarska dejavnost v celotnem
obravnavanem časovnem loku. Kmetje so bili večinoma mali posestniki
in gospodarili so večinoma s pomočjo rodbinske delovne sile. Le nekoliko
premožnejše družine so imele enega in redkeje po več poslov (leta 1778 13
% družin) (Kalc 2009). Agrarna struktura pa se je razlikovala po kulturah.
Zahodne vasi so, kot rečeno, razpolagale z zemljišči na flišnatem bregu pod
kraškim robom, kjer je stoletja potekalo intenzivno gojenje vinske trte. To
je omogočalo razmeroma živahno tržno ekonomijo, tudi zaradi tega, ker je
bilo to vino boljše kvalitete in so ga oddajali tako v mesto kot odjemalcem
izven tržaškega ozemlja. V tržaški občini je med drugim veljal vinski pro-
tekcionizem. Zaradi večjih proizvajalnih stroškov, povezanih z vzdrževan-
jem vinogradov na strmih legah, naraščanja cene agrarnega mezdne-
ga dela in splošnega varovanja interesov tržaške agrarne ekonomije pred
konkurenco furlanskih in istrskih živilskih proizvodov je v mestu tržaško
vino za konzum uživalo prednostno prodajno pravico. Trajanje vsakoletne-
ga prednostnega obdobja, ko so v gostilnah smeli točiti samo tržaško vino,
je bilo odvisno od tržaške vinske letine in povpraševanja (Kalc 2005). Tri
zahodne kraške vasi so imele tudi ugoden prometni položaj ob cesti proti
Beneški republiki. V Križu in na Kontovelu se je del prebivalstva ukvarjal
še z ribištvom (Volpi Lisjak 1995).
V srednjem in vzhodnem delu kraškega območja niso proizvajali viš-
je cenjenih tržnih pridelkov. Ponekod so imeli manjša vinogradniška ob-
močja in nekateri kmetje so najemali zemljišča na vinorodnih legah pod
kraškim robom. V glavnem pa je bil svet kraški in agrarna ekonomija je
temeljila na poljščinah ter na živinoreji. V starejših obdobjih so se ukvar-
jali predvsem z ovčerejo, v modernejših pa z govedorejo. Bližina mesta je
vsekakor tudi v teh vaseh omogočala nekaj prodaje in zaslužka od dopol-
nilnih dejavnosti. Hitrejšo rast in spremembo v distribuciji prebivalstva v
drugi polovici 18. stoletja moremo vzporejati s povečanim mestnim pov-
praševanjem po prehrambenih pridelkih in povečanimi možnostmi za
179
