Page 183 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 183
6: pr ebivalstvo in gospodarski vir i v tr žaškem kr aškem zaledju (16.–20. stoletje)
Ta občinski apalt je bil dolgo v domeni Ivana Marije Merlaka iz Škednja,
dokler ga ni na začetku devetdesetih let odkupila skupnost kmečkih po
sestnikov iz soseske Svete Marije Magdalene Spodnje. Vendar se mu je
morala v kratkem odpovedati, ker dela ni bilo mogoče uskladiti z delom
na kmetijah. Problem je bila razdalja do mesta, kjer so morali vsak dan
počistiti iztrebke vprežne živine in drugo nesnago, ki so jo potem prodaja-
li drugim kmetom. K neagrarnim dejavnostim so okoliške kmete spodbu-
jale same oblasti, ki so skrbele, da bi ob slabih kmečkih letinah ne občutili
pomanjkanja ali padli v revščino. Zato so imeli pri najemanju delovne sile
za opravljanje javno koristnih gradbenih del v občini prednost tržaški oko-
liški kmetje. V obdobjih hujšega pomanjkanja so jim oblasti priskočile na
pomoč celo z namenskimi javnimi deli (Kalc 1999, 283–4; Kalc 2009, 75–6).
V 19. stoletju, ko so se javne in zasebne gradnje še pospešile, so se okoliški
kmetje ukvarjali s pripravljanjem, prevažanjem in prodajanjem gradbene-
ga materiala in z vrsto drugih dejavnosti (Panjek 2015; Bufon in Kalc 1991).
Ekspanzija mesta in hitra rast prebivalstva sta v 19. stoletju spod-
budili spremembe tudi v agrarni ekonomiji. Neposredna mestna okolica
pod kraškim robom se je ob vinogradništvu specializirala za proizvod-
njo zelenjave. Kraške vasi pa so se vse intenzivneje usmerile v govedore-
jo in mlekarstvo, medtem ko je ovčereja, ki je bila še na začetku 19. sto-
letja zelo razširjena, postopoma izginila. Govedoreja je bila gospodarsko
posebno pomembna na vzhodnem delu kraškega območja, kjer je predstav
ljala primarno agrarno dejavnost. Na zahodnem delu se je zaradi ugodne
klime ob vinogradništvu in mlekarski govedoreji kot posebna niša razvi-
lo cvetličarstvo (Bufon in Kalc 1991). Tako pri mlekarstvu kot pri cvetličar
stvu je imelo vidno vlogo žensko prebivalstvo, saj je bila prodaja mleka in
cvetja v mestu skoraj izključno v domeni žensk.
Zahodne tržaške vasi so imele vseskozi bolj artikulirano ekonomijo in
v teku 19. stoletja se je ta raznolikost še povečala. Na Kontovelu in v Križu
je ribištvo dobivalo vse večji pomen in se iz pretežno dopolnilne spreme-
nilo v primarno dejavnost. Ribištvo je bilo po eni strani rezultat moder
nizacije in prilagajanja gospodarskim priložnostim, po drugi sad razsloje-
vanja kmečke skupnosti. Sami ribiči so bili razslojena družbena kategorija.
Sestavljali so jo lastniki bark, med katerimi so se nekateri povzpeli na pod-
jetniško raven in posedovali večje in tudi po več bark, in ribiški delavci, ki so
sodili med proletariat. Ta proces se je v drugi polovici stoletja izražal tudi v
vaški arhitekturi z diferenciacijo med kmečkimi hišami in bivališči ribičev,
ki so bila manjša in brez gospodarskih poslopij (Semerani, De Rosa in Celli
181
Ta občinski apalt je bil dolgo v domeni Ivana Marije Merlaka iz Škednja,
dokler ga ni na začetku devetdesetih let odkupila skupnost kmečkih po
sestnikov iz soseske Svete Marije Magdalene Spodnje. Vendar se mu je
morala v kratkem odpovedati, ker dela ni bilo mogoče uskladiti z delom
na kmetijah. Problem je bila razdalja do mesta, kjer so morali vsak dan
počistiti iztrebke vprežne živine in drugo nesnago, ki so jo potem prodaja-
li drugim kmetom. K neagrarnim dejavnostim so okoliške kmete spodbu-
jale same oblasti, ki so skrbele, da bi ob slabih kmečkih letinah ne občutili
pomanjkanja ali padli v revščino. Zato so imeli pri najemanju delovne sile
za opravljanje javno koristnih gradbenih del v občini prednost tržaški oko-
liški kmetje. V obdobjih hujšega pomanjkanja so jim oblasti priskočile na
pomoč celo z namenskimi javnimi deli (Kalc 1999, 283–4; Kalc 2009, 75–6).
V 19. stoletju, ko so se javne in zasebne gradnje še pospešile, so se okoliški
kmetje ukvarjali s pripravljanjem, prevažanjem in prodajanjem gradbene-
ga materiala in z vrsto drugih dejavnosti (Panjek 2015; Bufon in Kalc 1991).
Ekspanzija mesta in hitra rast prebivalstva sta v 19. stoletju spod-
budili spremembe tudi v agrarni ekonomiji. Neposredna mestna okolica
pod kraškim robom se je ob vinogradništvu specializirala za proizvod-
njo zelenjave. Kraške vasi pa so se vse intenzivneje usmerile v govedore-
jo in mlekarstvo, medtem ko je ovčereja, ki je bila še na začetku 19. sto-
letja zelo razširjena, postopoma izginila. Govedoreja je bila gospodarsko
posebno pomembna na vzhodnem delu kraškega območja, kjer je predstav
ljala primarno agrarno dejavnost. Na zahodnem delu se je zaradi ugodne
klime ob vinogradništvu in mlekarski govedoreji kot posebna niša razvi-
lo cvetličarstvo (Bufon in Kalc 1991). Tako pri mlekarstvu kot pri cvetličar
stvu je imelo vidno vlogo žensko prebivalstvo, saj je bila prodaja mleka in
cvetja v mestu skoraj izključno v domeni žensk.
Zahodne tržaške vasi so imele vseskozi bolj artikulirano ekonomijo in
v teku 19. stoletja se je ta raznolikost še povečala. Na Kontovelu in v Križu
je ribištvo dobivalo vse večji pomen in se iz pretežno dopolnilne spreme-
nilo v primarno dejavnost. Ribištvo je bilo po eni strani rezultat moder
nizacije in prilagajanja gospodarskim priložnostim, po drugi sad razsloje-
vanja kmečke skupnosti. Sami ribiči so bili razslojena družbena kategorija.
Sestavljali so jo lastniki bark, med katerimi so se nekateri povzpeli na pod-
jetniško raven in posedovali večje in tudi po več bark, in ribiški delavci, ki so
sodili med proletariat. Ta proces se je v drugi polovici stoletja izražal tudi v
vaški arhitekturi z diferenciacijo med kmečkimi hišami in bivališči ribičev,
ki so bila manjša in brez gospodarskih poslopij (Semerani, De Rosa in Celli
181
