Page 192 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 192
preživetje in podjetnost
minjanje življenjskih stilov po vzoru meščanstva in s tem povezanih rasto-
čih stroškov na podeželju, ki jih je bilo potrebno financirati. Kmetje so bili
na eni strani prisiljeni povečati tako ekonomijo obsega kot tudi donos na
vložena sredstva in delo. Le tako so lahko sledili rasti življenjskih stroškov.
Integriranje različnih tipov dohodkov oz. diverzifikacija dohodkov
je bila v tem procesu izjemno pomembna. Zanašanje zgolj na rast dono-
sa zemlje je bila predolga pot, pa tudi zemlja kot dobrina je bila omeje-
na, o čemer priča razdrobljena posestna struktura. Zato nastopijo različne
strategije in prakse maksimiranja dohodka oz. večanja ekonomije obsega,
ko kmetje razvijajo tudi storitvene dejavnosti in proizvodnjo določenih ar-
tiklov izven ozkega pojmovanja kmetijskih panog, to pa zato, da bi zagot-
ovili dodatna sredstva ob golem preživetju, ki so ga nudile kmetije, ali pa
je šlo za iskanje dodatnega zaslužka za dvig življenjske ravni, tudi za in-
vesticije. Lahko je šlo tudi za izkoriščanje obstoječih poslovnih priložnos-
ti. Motivi so bili različni, tako v pojavnih oblikah kot v različnih časovnih
prerezih. Te strategije in prakse združujemo v pojmu integrirana kmeč-
ka ekonomija, s katerim označujemo združevanje agrarnih in neagrarnih
dejavnosti v okviru kmečke ekonomije moderne dobe kot zavesten proces
širjenja ekonomskih potencialov kmetije in kmečkega dela. Gre za procese
širših vsebinskih, zelo zapletenih, prav nič enoznačnih in predvsem dolgo-
trajnih časovnih dimenzij. Pri tem je potrebno opozoriti, da je bila značil-
na dvojnost podobe procesov diverzifikacije oz. integriranja različnih virov
dohodkov. Priča smo tako spontanosti kot tudi načrtnemu spodbujanju in-
tegriranja različnih virov dohodkov, a tudi regulaciji virov dohodkov prek
primerov stimulacije določenih dejavnosti, kot je bilo denimo čipkarstvo.
V moderni dobi, v dobi aktivne gospodarske politike, postane prin-
cip integracije različnih tipov dohodkov eno temeljnih orodij dolgoročnega
poslovnega prilagajanja kmečkih gospodarstev spreminjajočemu se okol-
ju. Celo več, vzorec integrirane kmečke ekonomije postane jedro kmetijske
politike do druge svetovne vojne. Dolgoročni koncept kmetijske politike
lahko povzamemo v treh točkah: dvig izobrazbe podeželskega prebival-
stva, subvencionirano uvajanje novih tehnologij in izkoriščanje notranjih
rezerv. Določena raven znanja in izkušenj je nujno potrebna za uvajanje in
obvladovanje gospodarskih procesov, zato tudi poudarek na izobrazbi. Že
na prvi izobraževalni ravni, to je na ravni osnovne pismenosti prebival-
stva, se s tem znižujejo stroški razširjanja informacij (Senjur 2002, 289).
Izobraženo prebivalstvo je produktivnejše, učinkoviteje uporablja kapital,
se lažje prilagaja novim tehnologijam in je sposobno sproti nadgrajevati
190
minjanje življenjskih stilov po vzoru meščanstva in s tem povezanih rasto-
čih stroškov na podeželju, ki jih je bilo potrebno financirati. Kmetje so bili
na eni strani prisiljeni povečati tako ekonomijo obsega kot tudi donos na
vložena sredstva in delo. Le tako so lahko sledili rasti življenjskih stroškov.
Integriranje različnih tipov dohodkov oz. diverzifikacija dohodkov
je bila v tem procesu izjemno pomembna. Zanašanje zgolj na rast dono-
sa zemlje je bila predolga pot, pa tudi zemlja kot dobrina je bila omeje-
na, o čemer priča razdrobljena posestna struktura. Zato nastopijo različne
strategije in prakse maksimiranja dohodka oz. večanja ekonomije obsega,
ko kmetje razvijajo tudi storitvene dejavnosti in proizvodnjo določenih ar-
tiklov izven ozkega pojmovanja kmetijskih panog, to pa zato, da bi zagot-
ovili dodatna sredstva ob golem preživetju, ki so ga nudile kmetije, ali pa
je šlo za iskanje dodatnega zaslužka za dvig življenjske ravni, tudi za in-
vesticije. Lahko je šlo tudi za izkoriščanje obstoječih poslovnih priložnos-
ti. Motivi so bili različni, tako v pojavnih oblikah kot v različnih časovnih
prerezih. Te strategije in prakse združujemo v pojmu integrirana kmeč-
ka ekonomija, s katerim označujemo združevanje agrarnih in neagrarnih
dejavnosti v okviru kmečke ekonomije moderne dobe kot zavesten proces
širjenja ekonomskih potencialov kmetije in kmečkega dela. Gre za procese
širših vsebinskih, zelo zapletenih, prav nič enoznačnih in predvsem dolgo-
trajnih časovnih dimenzij. Pri tem je potrebno opozoriti, da je bila značil-
na dvojnost podobe procesov diverzifikacije oz. integriranja različnih virov
dohodkov. Priča smo tako spontanosti kot tudi načrtnemu spodbujanju in-
tegriranja različnih virov dohodkov, a tudi regulaciji virov dohodkov prek
primerov stimulacije določenih dejavnosti, kot je bilo denimo čipkarstvo.
V moderni dobi, v dobi aktivne gospodarske politike, postane prin-
cip integracije različnih tipov dohodkov eno temeljnih orodij dolgoročnega
poslovnega prilagajanja kmečkih gospodarstev spreminjajočemu se okol-
ju. Celo več, vzorec integrirane kmečke ekonomije postane jedro kmetijske
politike do druge svetovne vojne. Dolgoročni koncept kmetijske politike
lahko povzamemo v treh točkah: dvig izobrazbe podeželskega prebival-
stva, subvencionirano uvajanje novih tehnologij in izkoriščanje notranjih
rezerv. Določena raven znanja in izkušenj je nujno potrebna za uvajanje in
obvladovanje gospodarskih procesov, zato tudi poudarek na izobrazbi. Že
na prvi izobraževalni ravni, to je na ravni osnovne pismenosti prebival-
stva, se s tem znižujejo stroški razširjanja informacij (Senjur 2002, 289).
Izobraženo prebivalstvo je produktivnejše, učinkoviteje uporablja kapital,
se lažje prilagaja novim tehnologijam in je sposobno sproti nadgrajevati
190
