Page 197 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 197
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
li na Primorskem in severozahodnem Štajerskem, najmanj pa na Koroškem
(Gestrin in Melik 1966, 164–5, 242–3).
V tem obdobju beležimo tudi pomembno strukturno spremembo,
ki se je odražala v znižanju števila kmečkega prebivalstva oz. uskladitvi
s produkcijskimi potenciali. V devetdesetih letih je zaradi nezmožnosti
zagotovitve zadovoljivih ali želenih življenjskih razmer prišlo do velikega
izseljevanja 'odvečnega' kmečkega prebivalstva. Migracijski tok se je us-
meril predvsem v tujino, v razne evropske države in Ameriko, predvsem v
Združene države, pa tudi na obrobje slovenskega prostora.
Pozitivni učinki teh strukturnih sprememb, pri čemer vprašanje raz
drobljenosti ni bilo odpravljeno, so se izčrpali v naslednjih desetletjih, tako
da je slovensko kmetijstvo v času prve jugoslovanske države ponovno sta-
lo pred enakimi dilemami kakor v drugi polovici devetnajstega stoletja. Te
dileme smo označili za drugo strukturno krizo slovenskega kmetijstva. Z
vstopom v jugoslovansko državo so se spreminjala medpanožna razmerja
relativnih cen v korist industrijskih dejavnosti. S tem pa se je spremenil tudi
makroekonomski položaj kmetijstva kot celote in tudi posameznih kmetij.
V kombinaciji z mednarodnimi okoliščinami padajočih cen je bilo sloven-
sko kmetijstvo v času med obema vojnama v krizi, celo pred veliko depresi-
jo tridesetih let. Če je nastanek jugoslovanskega gospodarskega prostora
vzpodbudil hiter industrijski razvoj Slovenije, pa na področju kmetijstva
niso beležili tako ugodnih rezultatov, kljub izdatnemu trudu kmetijskopos
peševalne službe.
Vzrokov konstantno kriznih razmer v kmetijstvu ni moč pripisa-
ti izključno agrarni konkurenci novega gospodarskega prostora ali samo
kmetijstvu nenaklonjenim splošnoekonomskim razmeram, čeprav jih ne
gre zanemariti. Predvsem moramo vzeti v zakup dejstvo, da so se v dveh
desetletjih pred drugo svetovno vojno znova zaostrovala notranja nesklad-
ja slovenskega kmetijstva, ki so se zrcalila v veliki oz. prekomerni kmečki
zadolženosti. Slovenija v obdobju med vojnama je bila še vedno pretežno
agrarna dežela, kjer se je kar 60 % prebivalstva preživljalo s kmetijstvom
(Ilešič 1940, 68). Obenem je bila Slovenija tudi dežela malih kmetij, saj je
bilo kar slabih 60 % takih, ki niso presegale 5 hektarjev površine. Opazno
nizek je bil tudi delež velikih kmetij, to je tistih s prek 50 hektarjev zemlje.
Bilo jih je le za dober odstotek, pri čemer ne smemo pričakovati, da je šlo
tu za obsežne veleposesti, saj je večina med njimi obsegala do 100 hektar-
jev (Bilimovič 1939, 5).
195
li na Primorskem in severozahodnem Štajerskem, najmanj pa na Koroškem
(Gestrin in Melik 1966, 164–5, 242–3).
V tem obdobju beležimo tudi pomembno strukturno spremembo,
ki se je odražala v znižanju števila kmečkega prebivalstva oz. uskladitvi
s produkcijskimi potenciali. V devetdesetih letih je zaradi nezmožnosti
zagotovitve zadovoljivih ali želenih življenjskih razmer prišlo do velikega
izseljevanja 'odvečnega' kmečkega prebivalstva. Migracijski tok se je us-
meril predvsem v tujino, v razne evropske države in Ameriko, predvsem v
Združene države, pa tudi na obrobje slovenskega prostora.
Pozitivni učinki teh strukturnih sprememb, pri čemer vprašanje raz
drobljenosti ni bilo odpravljeno, so se izčrpali v naslednjih desetletjih, tako
da je slovensko kmetijstvo v času prve jugoslovanske države ponovno sta-
lo pred enakimi dilemami kakor v drugi polovici devetnajstega stoletja. Te
dileme smo označili za drugo strukturno krizo slovenskega kmetijstva. Z
vstopom v jugoslovansko državo so se spreminjala medpanožna razmerja
relativnih cen v korist industrijskih dejavnosti. S tem pa se je spremenil tudi
makroekonomski položaj kmetijstva kot celote in tudi posameznih kmetij.
V kombinaciji z mednarodnimi okoliščinami padajočih cen je bilo sloven-
sko kmetijstvo v času med obema vojnama v krizi, celo pred veliko depresi-
jo tridesetih let. Če je nastanek jugoslovanskega gospodarskega prostora
vzpodbudil hiter industrijski razvoj Slovenije, pa na področju kmetijstva
niso beležili tako ugodnih rezultatov, kljub izdatnemu trudu kmetijskopos
peševalne službe.
Vzrokov konstantno kriznih razmer v kmetijstvu ni moč pripisa-
ti izključno agrarni konkurenci novega gospodarskega prostora ali samo
kmetijstvu nenaklonjenim splošnoekonomskim razmeram, čeprav jih ne
gre zanemariti. Predvsem moramo vzeti v zakup dejstvo, da so se v dveh
desetletjih pred drugo svetovno vojno znova zaostrovala notranja nesklad-
ja slovenskega kmetijstva, ki so se zrcalila v veliki oz. prekomerni kmečki
zadolženosti. Slovenija v obdobju med vojnama je bila še vedno pretežno
agrarna dežela, kjer se je kar 60 % prebivalstva preživljalo s kmetijstvom
(Ilešič 1940, 68). Obenem je bila Slovenija tudi dežela malih kmetij, saj je
bilo kar slabih 60 % takih, ki niso presegale 5 hektarjev površine. Opazno
nizek je bil tudi delež velikih kmetij, to je tistih s prek 50 hektarjev zemlje.
Bilo jih je le za dober odstotek, pri čemer ne smemo pričakovati, da je šlo
tu za obsežne veleposesti, saj je večina med njimi obsegala do 100 hektar-
jev (Bilimovič 1939, 5).
195
