Page 195 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 195
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
tijski krizi v zadnjih desetletjih 19. stoletja ter v času prve jugoslovanske
države. Ob upoštevanju geografskih in pedoloških značilnosti slovenskega
ozemlja je potrebno izpostaviti, da sta bili obe posledici strukturne nepri-
lagojenosti kmetijstva – razdrobljenost kmetij, nizka donosnost ter temu
ustrezn a rentabilnost in prenaseljenost podeželja – oz, čedalje bolj uveljav-
ljajoče se komercializacije v tem sektorju. Zato tudi ni presenetljivo, da sta
se navzven odslikavali z enako merljivim pojavom, to je v visoki zadolže-
nosti kmečkega prebivalstva.
Krizne razmere v slovenskem kmetijstvu v drugi polovici devet-
najstega stoletja niso bile samo slovenska posebnost, temveč je šlo za
splošno evropsko agrarno krizo. Izhod iz te krize, ki smo jo poimenova-
li prva strukturna kriza slovenskega kmetijstva, se je kazal samo v odpra-
vi že omenjenih strukturnih neskladij in prilagoditvi proizvodne sestave
kmetij denarnemu gospodarstvu. Obenem pa so kmetje z razvojem indus-
trije in prometa, predvsem železniškega, čemur domača kmečka obrt in
organizacija prodaje nista mogli konkurirati ne po ceni ne po kvaliteti in
kvantiteti, izgubili pomemben vir dohodkov. Izpada tega dohodka ni bilo
moč nadomestiti s povečano prodajo lastnih agrarnih produktov, kar je
onemogočala slaba tehnologija pridelovanja in tuja konkurenca. Pri tem
mislimo na dotok ameriškega in ruskega žita, ki je zniževalo cene na do-
mačem avstrijskem tržišču. Zaradi tega je moral kmet prodajati čim več
svojih proizvodov ali reducirati lastno porabo, če je hotel zadostiti vsem po-
trebam po gotovini. Izpad dohodkov je bil mogoč s poglobitvijo diverzifi
kacije dohodkov dolgoročno ali kratkoročno, z zadolževanjem. Slednja pot
je bila hitrejša. V osemdesetih letih 19. stoletja je bila približno petina slo
venskih kmetov prezadolžena, petina močno zadolžena in petina manj oz.
znosno zadolžena. Preostalih 40 % slovenskih kmetov pa naj ne bi bilo za-
dolženih (Trček 1963, 36).
Tok dogodkov je ubral nekoliko ugodnejšo pot približno od začet-
ka devetdesetih let 19. stoletja dalje. To je čas počasnega izboljševanja raz-
mer v kmetijstvu in s tem na podeželju. Prišlo je do spremembe tehnologi-
je kmetovanja, uveljavljati se je začela specializacija kmetijske proizvodn je.
Težišče slovenskega kmetijstva se je premaknilo s pretežne proizvod-
nje žitaric na intenzivno živinorejo in je zato prišlo do povečanja deleža
travnikov. Zunanji odraz tega je bil večinski prehod slovenskih kmetov
na hlevsko živinorejo, v poljedelstvu pa zaradi razpoložljivega gnoja pre-
hod na vrstenje poljščin. Razmah industrijske produkcije je omogočil po-
cenitev orodja in strojev, ki so postali dostopni večjemu številu kmetov.
193
tijski krizi v zadnjih desetletjih 19. stoletja ter v času prve jugoslovanske
države. Ob upoštevanju geografskih in pedoloških značilnosti slovenskega
ozemlja je potrebno izpostaviti, da sta bili obe posledici strukturne nepri-
lagojenosti kmetijstva – razdrobljenost kmetij, nizka donosnost ter temu
ustrezn a rentabilnost in prenaseljenost podeželja – oz, čedalje bolj uveljav-
ljajoče se komercializacije v tem sektorju. Zato tudi ni presenetljivo, da sta
se navzven odslikavali z enako merljivim pojavom, to je v visoki zadolže-
nosti kmečkega prebivalstva.
Krizne razmere v slovenskem kmetijstvu v drugi polovici devet-
najstega stoletja niso bile samo slovenska posebnost, temveč je šlo za
splošno evropsko agrarno krizo. Izhod iz te krize, ki smo jo poimenova-
li prva strukturna kriza slovenskega kmetijstva, se je kazal samo v odpra-
vi že omenjenih strukturnih neskladij in prilagoditvi proizvodne sestave
kmetij denarnemu gospodarstvu. Obenem pa so kmetje z razvojem indus-
trije in prometa, predvsem železniškega, čemur domača kmečka obrt in
organizacija prodaje nista mogli konkurirati ne po ceni ne po kvaliteti in
kvantiteti, izgubili pomemben vir dohodkov. Izpada tega dohodka ni bilo
moč nadomestiti s povečano prodajo lastnih agrarnih produktov, kar je
onemogočala slaba tehnologija pridelovanja in tuja konkurenca. Pri tem
mislimo na dotok ameriškega in ruskega žita, ki je zniževalo cene na do-
mačem avstrijskem tržišču. Zaradi tega je moral kmet prodajati čim več
svojih proizvodov ali reducirati lastno porabo, če je hotel zadostiti vsem po-
trebam po gotovini. Izpad dohodkov je bil mogoč s poglobitvijo diverzifi
kacije dohodkov dolgoročno ali kratkoročno, z zadolževanjem. Slednja pot
je bila hitrejša. V osemdesetih letih 19. stoletja je bila približno petina slo
venskih kmetov prezadolžena, petina močno zadolžena in petina manj oz.
znosno zadolžena. Preostalih 40 % slovenskih kmetov pa naj ne bi bilo za-
dolženih (Trček 1963, 36).
Tok dogodkov je ubral nekoliko ugodnejšo pot približno od začet-
ka devetdesetih let 19. stoletja dalje. To je čas počasnega izboljševanja raz-
mer v kmetijstvu in s tem na podeželju. Prišlo je do spremembe tehnologi-
je kmetovanja, uveljavljati se je začela specializacija kmetijske proizvodn je.
Težišče slovenskega kmetijstva se je premaknilo s pretežne proizvod-
nje žitaric na intenzivno živinorejo in je zato prišlo do povečanja deleža
travnikov. Zunanji odraz tega je bil večinski prehod slovenskih kmetov
na hlevsko živinorejo, v poljedelstvu pa zaradi razpoložljivega gnoja pre-
hod na vrstenje poljščin. Razmah industrijske produkcije je omogočil po-
cenitev orodja in strojev, ki so postali dostopni večjemu številu kmetov.
193
