Page 193 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 193
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
obstoječe znanje (Samuelson in Nordhaus 2002, 542). Širjenje izobrazbene
ravni prebivalstva oz. družbe kot celote ustvarja ozračje, naklonjeno raz-
voju na vseh področjih, ne samo na ekonomskem. Hkrati pa se z dvigo
vanjem izobrazbene ravni tudi povečuje možnost inovacij tako na sploš
nodružbeni ravni, na ravni podjetniških strategij in praks kot tudi na ravni
tehnologije gospodarskega razvoja (Senjur 2002, 289–91), torej tudi palete
integriranja različnih dohodkov, kar je zajemala tretja točka pod imenom
izkoriščanje vseh notranjih rezerv kmetij za povečanje dohodkov kmetij. S
stališča logike poslovanja naj bi kmetje v tem procesu prešli na podjetniški
princip, kmetija naj bi postala čista ekonomska enota s tržno proizvod
njo. Zato naj bi bilo na kmetijah nujno spremljati denarni tok z uvajanjem
kmečkega knjigovodstva. Na tej poti prestrukturiranja v konceptualnem
in tehniškem smislu naj bi kmetom ob strani stalo zadružništvo kot orod-
je prilagajanja kapitalistični ekonomiji. Kmetom naj bi omogočalo orga
niziran vstop nas trg, da bi presegli omejitve in slabosti posamičnega vsto-
panja v tržna razmerja. Kmetje naj bi na trg vstopali kot povezana socialna
in ekonomska interesna skupina (prek zadrug in zadružnih zvez) in ne kot
posamezniki.
Ko govorimo o iskanju notranjih rezerv na kmetijah, se je v historični
izkušnji kot najpomembnejša sestavina kazala t. i. domača obrt oz. hiš-
na industrija. Gre za dva termina, bolje rečeno koncepta, ki sta v sloven-
skem prostoru označevala lastnosti načinov gospodarjenja na slovenskih
kmetijah. Bila sta tudi zakonodajno opredeljena zaradi davčnih razlogov.
Kmečka neagrarna proizvodnja namreč ni bila obdavčena vse do druge
svetovne vojne. Pot zakonodajnega definiranja kmečke obrtne proizvodnje
ni šla hitro. Predvsem je bila posledica razvoja sistema obdavčenja. Obrtni
zakon iz leta 1859, ki je uvedel splošno liberalizacijo gospodarske pobude,
kmečke obrtne proizvodnje ni reguliral, štel jo je za »postranske obrti/
hišna postranska opravila«, v kolikor so izvirala iz predelave pridelkov
ali izdelkov iz virov na kmetiji in so jih opravljali člani kmečke družine.
Čeprav ne v podrobnostih, pa je bil okvir definicije tak. V kasnejših letih
je prišlo do natančnejšega definiranja obsega in značilnosti kmečke obrtne
proizvodnje. Šlo je za enega od načinov pomoči kmetom. V kriznih raz-
merah v kmetijstvu se je kmečka obrtna proizvodnja kazala kot pomem-
ben prispevek k stabilizaciji razmer oz. izboljšanju dohodkovnega položa-
ja kmetov. Leta 1883 so tako z novelo obrtnega zakona opredelili pojem
»hišne industrije« (nem. Hausindustrie), z besedami, da gre za dejavnost,
»ki jo ljudje opravljajo v stanovanju, po krajevnem običaju, kot glavni ali
191
obstoječe znanje (Samuelson in Nordhaus 2002, 542). Širjenje izobrazbene
ravni prebivalstva oz. družbe kot celote ustvarja ozračje, naklonjeno raz-
voju na vseh področjih, ne samo na ekonomskem. Hkrati pa se z dvigo
vanjem izobrazbene ravni tudi povečuje možnost inovacij tako na sploš
nodružbeni ravni, na ravni podjetniških strategij in praks kot tudi na ravni
tehnologije gospodarskega razvoja (Senjur 2002, 289–91), torej tudi palete
integriranja različnih dohodkov, kar je zajemala tretja točka pod imenom
izkoriščanje vseh notranjih rezerv kmetij za povečanje dohodkov kmetij. S
stališča logike poslovanja naj bi kmetje v tem procesu prešli na podjetniški
princip, kmetija naj bi postala čista ekonomska enota s tržno proizvod
njo. Zato naj bi bilo na kmetijah nujno spremljati denarni tok z uvajanjem
kmečkega knjigovodstva. Na tej poti prestrukturiranja v konceptualnem
in tehniškem smislu naj bi kmetom ob strani stalo zadružništvo kot orod-
je prilagajanja kapitalistični ekonomiji. Kmetom naj bi omogočalo orga
niziran vstop nas trg, da bi presegli omejitve in slabosti posamičnega vsto-
panja v tržna razmerja. Kmetje naj bi na trg vstopali kot povezana socialna
in ekonomska interesna skupina (prek zadrug in zadružnih zvez) in ne kot
posamezniki.
Ko govorimo o iskanju notranjih rezerv na kmetijah, se je v historični
izkušnji kot najpomembnejša sestavina kazala t. i. domača obrt oz. hiš-
na industrija. Gre za dva termina, bolje rečeno koncepta, ki sta v sloven-
skem prostoru označevala lastnosti načinov gospodarjenja na slovenskih
kmetijah. Bila sta tudi zakonodajno opredeljena zaradi davčnih razlogov.
Kmečka neagrarna proizvodnja namreč ni bila obdavčena vse do druge
svetovne vojne. Pot zakonodajnega definiranja kmečke obrtne proizvodnje
ni šla hitro. Predvsem je bila posledica razvoja sistema obdavčenja. Obrtni
zakon iz leta 1859, ki je uvedel splošno liberalizacijo gospodarske pobude,
kmečke obrtne proizvodnje ni reguliral, štel jo je za »postranske obrti/
hišna postranska opravila«, v kolikor so izvirala iz predelave pridelkov
ali izdelkov iz virov na kmetiji in so jih opravljali člani kmečke družine.
Čeprav ne v podrobnostih, pa je bil okvir definicije tak. V kasnejših letih
je prišlo do natančnejšega definiranja obsega in značilnosti kmečke obrtne
proizvodnje. Šlo je za enega od načinov pomoči kmetom. V kriznih raz-
merah v kmetijstvu se je kmečka obrtna proizvodnja kazala kot pomem-
ben prispevek k stabilizaciji razmer oz. izboljšanju dohodkovnega položa-
ja kmetov. Leta 1883 so tako z novelo obrtnega zakona opredelili pojem
»hišne industrije« (nem. Hausindustrie), z besedami, da gre za dejavnost,
»ki jo ljudje opravljajo v stanovanju, po krajevnem običaju, kot glavni ali
191
