Page 196 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 196
preživetje in podjetnost
Tako so že srednji in tudi mali kmetje začeli uporabljati železni plug in
najosnovnejše stroje. Pri intenziviranju kmetijske produkcije so pred
njačile Koroška, Štajerska in deli Kranjske, predvsem Ljubljanska kotlina
in Gorenjska. Zaznavali so povečano uporabo umetnih gnojil, pa čeprav
omejeno na veleposest in velike kmetije. Dvignil se je tudi hektarski donos,
ki pa je še vedno precej zaostajal za evropskimi dosežki. V tem času sta
postala pomembna obnovljeno vinogradništvo in sadjarstvo. Pomembno
mesto je dobil tudi hmelj, zlasti v Savinjski dolini (Maček 1995). Pričeli so z
uvajanjem novih pasem v živinoreji in z modernejšimi načini vzreje, kar je
počasi povečalo stalež živine, ki se je dvignil za dobro petino (Trček 1963,
41). Najpomembnejši panogi sta še naprej ostali govedoreja in svinjereja.
Znaten in stalen vir dohodkov je predstavljal gozd, ki pa so ga imeli v do-
volj velikem obsegu le redki kmetje. K okrevanju kmetijstva je pripomogla
tudi država s predpisovanjem zaščitnih carin za domače kmetijstvo, kar je
zaradi višjih kmetijskih cen dvigovalo dohodke kmečkega življa.
Naraščanje cen kmetijskih pridelkov – v povprečju so poskočile sko-
raj za tretjino – ni samo pospeševalo intenziviranja proizvodnje, temveč je
pripomoglo tudi k ustreznejšemu zadovoljevanju kmetovih potreb, pa če-
prav so obenem z dohodki naraščali tudi stroški. Sočasno je popustilo tudi
breme dolgov, ki so bili pred prvo svetovno vojno nominalno resda neko-
liko, realno pa precej manjši kakor v predhodnih desetletjih devetnajstega
stoletja. Izboljšanje razmer pa vendar ni bilo tolikšno, da bi si kmetijstvo v
celoti opomoglo. Trček ga ocenjuje za tolikšno, da je večina kmetov lahko
preživela na svojih kmetijah (Trček 1963, 40–1).
Oteževalna okoliščina je bila tudi razdrobljenost kmečke posesti. Le-
ta se je vedno znova drobila zaradi določil dednega zakona iz 1868. leta, ki
je dovoljeval svobodno delitev kmečke posesti, kar je že do tedaj veljalo na
območju Ilirskih provinc na osnovi francoskih uredb. Zaradi vtisa škod-
ljive drobitve kmetij je država v letu 1889 sprejela poseben zakon, ki je v
določenih primerih omejil delitev srednjih posesti. Podrobno naj bi to ure-
dili v deželah samih glede na lokalne razmere, kar pa so na slovenskem et-
ničnem prostoru 1903. leta storili samo na Koroškem. Tako so v letu 1902 na
slovenskem prostoru prevladovale male kmetije. 12,5 % je bilo takih, ki so
imele manj kakor pol hektarja zemlje in 23 % od 0,5 do 2 ha. Dobra petina
(21,5 %) slovenskih kmetov je živela na 2 do 5 ha velikih kmetijah. Srednjih
kmetij, med katere Gestrin in Melik prištevata tiste s 5 do 10 ha zemlje, je
bilo 18 %, takih s prek 10 ha zemlje pa je bilo za četrtino. Med posamezni-
mi pokrajinami so bile občutne razlike. Najbolj razdrobljeno posest so ime-
194
Tako so že srednji in tudi mali kmetje začeli uporabljati železni plug in
najosnovnejše stroje. Pri intenziviranju kmetijske produkcije so pred
njačile Koroška, Štajerska in deli Kranjske, predvsem Ljubljanska kotlina
in Gorenjska. Zaznavali so povečano uporabo umetnih gnojil, pa čeprav
omejeno na veleposest in velike kmetije. Dvignil se je tudi hektarski donos,
ki pa je še vedno precej zaostajal za evropskimi dosežki. V tem času sta
postala pomembna obnovljeno vinogradništvo in sadjarstvo. Pomembno
mesto je dobil tudi hmelj, zlasti v Savinjski dolini (Maček 1995). Pričeli so z
uvajanjem novih pasem v živinoreji in z modernejšimi načini vzreje, kar je
počasi povečalo stalež živine, ki se je dvignil za dobro petino (Trček 1963,
41). Najpomembnejši panogi sta še naprej ostali govedoreja in svinjereja.
Znaten in stalen vir dohodkov je predstavljal gozd, ki pa so ga imeli v do-
volj velikem obsegu le redki kmetje. K okrevanju kmetijstva je pripomogla
tudi država s predpisovanjem zaščitnih carin za domače kmetijstvo, kar je
zaradi višjih kmetijskih cen dvigovalo dohodke kmečkega življa.
Naraščanje cen kmetijskih pridelkov – v povprečju so poskočile sko-
raj za tretjino – ni samo pospeševalo intenziviranja proizvodnje, temveč je
pripomoglo tudi k ustreznejšemu zadovoljevanju kmetovih potreb, pa če-
prav so obenem z dohodki naraščali tudi stroški. Sočasno je popustilo tudi
breme dolgov, ki so bili pred prvo svetovno vojno nominalno resda neko-
liko, realno pa precej manjši kakor v predhodnih desetletjih devetnajstega
stoletja. Izboljšanje razmer pa vendar ni bilo tolikšno, da bi si kmetijstvo v
celoti opomoglo. Trček ga ocenjuje za tolikšno, da je večina kmetov lahko
preživela na svojih kmetijah (Trček 1963, 40–1).
Oteževalna okoliščina je bila tudi razdrobljenost kmečke posesti. Le-
ta se je vedno znova drobila zaradi določil dednega zakona iz 1868. leta, ki
je dovoljeval svobodno delitev kmečke posesti, kar je že do tedaj veljalo na
območju Ilirskih provinc na osnovi francoskih uredb. Zaradi vtisa škod-
ljive drobitve kmetij je država v letu 1889 sprejela poseben zakon, ki je v
določenih primerih omejil delitev srednjih posesti. Podrobno naj bi to ure-
dili v deželah samih glede na lokalne razmere, kar pa so na slovenskem et-
ničnem prostoru 1903. leta storili samo na Koroškem. Tako so v letu 1902 na
slovenskem prostoru prevladovale male kmetije. 12,5 % je bilo takih, ki so
imele manj kakor pol hektarja zemlje in 23 % od 0,5 do 2 ha. Dobra petina
(21,5 %) slovenskih kmetov je živela na 2 do 5 ha velikih kmetijah. Srednjih
kmetij, med katere Gestrin in Melik prištevata tiste s 5 do 10 ha zemlje, je
bilo 18 %, takih s prek 10 ha zemlje pa je bilo za četrtino. Med posamezni-
mi pokrajinami so bile občutne razlike. Najbolj razdrobljeno posest so ime-
194
