Page 198 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 198
preživetje in podjetnost
Neugodni posestni strukturi se je pridruževala znova aktualna pre-
naseljenost podeželja. Svetozar Ilešič je v svoji izčrpni razpravi ugotovil,
da je bila gostota kmečkega prebivalstva ena najvišjih v Jugoslaviji, saj je na
kvadratnem kilometru obdelovalne zemlje živelo v povprečju 190 prebival-
cev, drugje pa le 144. Poleg tega je bila obljudenost obdelovalne površine
tudi ena najvišjih v Evropi, podobno razmerje je bilo tedaj moč najti samo
še v Švici in deloma Italiji (Ilešič 1940, 62–3). Po gostoti in deležu kmečke-
ga prebivalstva so zlasti izstopali štajerski in prekmurski okraji, za njimi pa
belokranjski. Ni odveč pripomniti, da so bile v teh predelih obenem tudi
najbolj razdrobljene kmetije (Statistični godišnjak 1939, 98).
Preobljudenost slovenskega podeželja je bila posledica nezadostnega
razvoja drugih gospodarskih panog, tehnološkega izpopolnjevanja in dvi-
ga storilnosti dela v industriji, ki ni zmogla zaposliti vsega na kmetih 'od-
večnega' prebivalstva. Obenem je bila tem ljudem zaprta tudi pot v tujino
in so bili prisiljeni ostati doma. Prenaseljenost podeželja je imela negativni
odraz tudi v tehnologiji kmetovanja, ker je ob obilici delovnih rok izosta-
jal vzvod, ki bi kmete prisiljeval k modernizaciji proizvodnje (Gospodarska
1970, 218). V slovenskem kmetijstvu je tako še vedno prevladovalo ročno
delo in s tem velika fizična obremenjenost kmetov (Maister 1938, 93–116),
o čemer zelo nazorno pričajo Erjavčevi podatki iz leta 1925 o opremljenos-
ti slovenskih kmetij s stroji in orodji, ki je bila, milo rečeno, še vedno zelo
skromna (Erjavec 1928, 37).
Pomanjkljiva opremljenost slovenskih kmetij z mehanizacijo, pozabi-
ti pa ne smemo tudi na še vedno nezadostno uporabo umetnih in drugih
gnojil, je imela posledico v neučinkoviti in zato nizkodonosni proizvod-
nji, ki je jasno vidna v nizkem hektarskem donosu zlasti v primerjavi s
širšim evropskim prostorom. Slovensko kmetijstvo je bilo v primerjavi z
jugoslovanskim povprečjem resda veliko učinkovitejše, vendar je na dru-
gi strani kazalo klavrne rezultate v primerjavi s kmetijsko in drugače raz-
vitimi deželami.
Trditev bomo ilustrirali na primeru pšenice, ki je bila najpomembnej
ši poljedelski pridelek. Slovenski kmetje so v obdobju med vojnama pove
čali pridelek pšenice za sedmino (z 8,4 na 9,6 q/ha) in tako uspeli zman-
jšati prehrambni primanjkljaj Slovenije (Erjavec 1928, 17–34). A s tem še
daleč niso dosegali povprečnega evropskega pridelka, ki je znašal 16,5 q/ha.
Slovenija je bila v spodnjem delu lestvice v družbi s Španijo, Portugalsko,
Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Turčijo. Sredi lestvice so se nahajale vzhod-
noevropske, medtem ko so srednje- in zahodnoevropske države imele nad
196
Neugodni posestni strukturi se je pridruževala znova aktualna pre-
naseljenost podeželja. Svetozar Ilešič je v svoji izčrpni razpravi ugotovil,
da je bila gostota kmečkega prebivalstva ena najvišjih v Jugoslaviji, saj je na
kvadratnem kilometru obdelovalne zemlje živelo v povprečju 190 prebival-
cev, drugje pa le 144. Poleg tega je bila obljudenost obdelovalne površine
tudi ena najvišjih v Evropi, podobno razmerje je bilo tedaj moč najti samo
še v Švici in deloma Italiji (Ilešič 1940, 62–3). Po gostoti in deležu kmečke-
ga prebivalstva so zlasti izstopali štajerski in prekmurski okraji, za njimi pa
belokranjski. Ni odveč pripomniti, da so bile v teh predelih obenem tudi
najbolj razdrobljene kmetije (Statistični godišnjak 1939, 98).
Preobljudenost slovenskega podeželja je bila posledica nezadostnega
razvoja drugih gospodarskih panog, tehnološkega izpopolnjevanja in dvi-
ga storilnosti dela v industriji, ki ni zmogla zaposliti vsega na kmetih 'od-
večnega' prebivalstva. Obenem je bila tem ljudem zaprta tudi pot v tujino
in so bili prisiljeni ostati doma. Prenaseljenost podeželja je imela negativni
odraz tudi v tehnologiji kmetovanja, ker je ob obilici delovnih rok izosta-
jal vzvod, ki bi kmete prisiljeval k modernizaciji proizvodnje (Gospodarska
1970, 218). V slovenskem kmetijstvu je tako še vedno prevladovalo ročno
delo in s tem velika fizična obremenjenost kmetov (Maister 1938, 93–116),
o čemer zelo nazorno pričajo Erjavčevi podatki iz leta 1925 o opremljenos-
ti slovenskih kmetij s stroji in orodji, ki je bila, milo rečeno, še vedno zelo
skromna (Erjavec 1928, 37).
Pomanjkljiva opremljenost slovenskih kmetij z mehanizacijo, pozabi-
ti pa ne smemo tudi na še vedno nezadostno uporabo umetnih in drugih
gnojil, je imela posledico v neučinkoviti in zato nizkodonosni proizvod-
nji, ki je jasno vidna v nizkem hektarskem donosu zlasti v primerjavi s
širšim evropskim prostorom. Slovensko kmetijstvo je bilo v primerjavi z
jugoslovanskim povprečjem resda veliko učinkovitejše, vendar je na dru-
gi strani kazalo klavrne rezultate v primerjavi s kmetijsko in drugače raz-
vitimi deželami.
Trditev bomo ilustrirali na primeru pšenice, ki je bila najpomembnej
ši poljedelski pridelek. Slovenski kmetje so v obdobju med vojnama pove
čali pridelek pšenice za sedmino (z 8,4 na 9,6 q/ha) in tako uspeli zman-
jšati prehrambni primanjkljaj Slovenije (Erjavec 1928, 17–34). A s tem še
daleč niso dosegali povprečnega evropskega pridelka, ki je znašal 16,5 q/ha.
Slovenija je bila v spodnjem delu lestvice v družbi s Španijo, Portugalsko,
Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Turčijo. Sredi lestvice so se nahajale vzhod-
noevropske, medtem ko so srednje- in zahodnoevropske države imele nad
196
