Page 207 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 207
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
pa so bili sodobniki soočeni z drugim pojavom, ki ravno tako ni bil spod-
buden. Srednje kmetije po veliki gospodarski krizi, ki je povzročila skoraj-
da prepolovitev kmečkih dohodkov, namreč niso več dajale tistega presež-
ka v dohodkih, nujno potrebnega za povečanje proizvodnje s specializacijo
in uvajanjem novih tehnologij ter s tem posledično tudi za dvig življenjske
ravni kmečkega življa.
4. Prakse integrirane kmečke ekonomije
V procesu lajšanja ekonomskih in socialnih tegob na kmetih lahko ločimo
tri strategije, ki so jih uporabljali za razpršitev virov in obsega dohodkov.
Te strategije in prakse integriranja dohodkov lahko opredelimo kot sploš
ne načine preseganja dohodkovne omejenosti kmetij. Prav tako moramo
poudariti dodatno fenomenološko značilnost. Strategije diverzifikacije do-
hodkov so bile praviloma vpete v okvire neformalne ekonomije, pobude in
prakse so bile prostorsko razpršene, redkokdaj obdavčene in jih tudi niso
statistično spremljali. Diverzifikacija dohodkov je imela občuten vpliv na
lajšanje vsakodnevnih življenjskih tegob kmečkega prebivalstva, prispeva-
la je k uravnoteženejšim bilancam kmečkih gospodarstev.
Prvi način razpršitve dohodkov so bili začasno, najemniško delo
(dnine) na drugih kmetijah, selitve v tujino in t. i. domača obrt, kmečka
proizvodnja različnih artiklov. Prav gotovo lahko na tem mestu postavimo
tezo, da gre v primeru teh strategij za komercializacijo obstoječih presežnih
delovnih moči, prostega časa, določenih izkušenj in veščin (obstoječih ali
sproti pridobivanih) ter lokalnih surovin. Domača obrt je slonela na teh-
nologiji nizke zahtevnosti, z malo ali celo brez potrebnih veščin. Takim
obrtem se je bilo sorazmerno lahko prilagoditi, dovolj je bilo že učenje z de-
lom. Toda izdelki te proizvodnje so bili uvrščeni v nizke cenovne razrede,
posledično je bilo tudi plačilo nizko. Kmetje so v dodatna dohodkovna raz-
merja vstopali sorazmerno lahko, če so le bili izpolnjeni drugi pogoji, de
nimo povpraševanje ali trgovinski kanali v primeru proizvodnje, ki so po
vezali proizvajalce in potrošnike.
Najemno delo v kmetijstvu je bil razširjen način pridobivanja dodat-
nih dohodkov. Možnosti je bilo veliko. Na eni strani so kmetije s prek 10
ha že potrebovale dodatne delovne moči v času viška sezonskih del, saj
družinski člani niso zmogli vsega opraviti sami. Na drugi strani pa je bil
problem agrarne prenaseljenosti, zlasti na majhnih kmetijah je bilo obilje
razpoložljive delovne sile. Zaradi pomanjkanja podatkov je težko natančno
opredeliti dimenzije tega pojava. Po raziskavah Filipa Uratnika iz leta 1938,
205
pa so bili sodobniki soočeni z drugim pojavom, ki ravno tako ni bil spod-
buden. Srednje kmetije po veliki gospodarski krizi, ki je povzročila skoraj-
da prepolovitev kmečkih dohodkov, namreč niso več dajale tistega presež-
ka v dohodkih, nujno potrebnega za povečanje proizvodnje s specializacijo
in uvajanjem novih tehnologij ter s tem posledično tudi za dvig življenjske
ravni kmečkega življa.
4. Prakse integrirane kmečke ekonomije
V procesu lajšanja ekonomskih in socialnih tegob na kmetih lahko ločimo
tri strategije, ki so jih uporabljali za razpršitev virov in obsega dohodkov.
Te strategije in prakse integriranja dohodkov lahko opredelimo kot sploš
ne načine preseganja dohodkovne omejenosti kmetij. Prav tako moramo
poudariti dodatno fenomenološko značilnost. Strategije diverzifikacije do-
hodkov so bile praviloma vpete v okvire neformalne ekonomije, pobude in
prakse so bile prostorsko razpršene, redkokdaj obdavčene in jih tudi niso
statistično spremljali. Diverzifikacija dohodkov je imela občuten vpliv na
lajšanje vsakodnevnih življenjskih tegob kmečkega prebivalstva, prispeva-
la je k uravnoteženejšim bilancam kmečkih gospodarstev.
Prvi način razpršitve dohodkov so bili začasno, najemniško delo
(dnine) na drugih kmetijah, selitve v tujino in t. i. domača obrt, kmečka
proizvodnja različnih artiklov. Prav gotovo lahko na tem mestu postavimo
tezo, da gre v primeru teh strategij za komercializacijo obstoječih presežnih
delovnih moči, prostega časa, določenih izkušenj in veščin (obstoječih ali
sproti pridobivanih) ter lokalnih surovin. Domača obrt je slonela na teh-
nologiji nizke zahtevnosti, z malo ali celo brez potrebnih veščin. Takim
obrtem se je bilo sorazmerno lahko prilagoditi, dovolj je bilo že učenje z de-
lom. Toda izdelki te proizvodnje so bili uvrščeni v nizke cenovne razrede,
posledično je bilo tudi plačilo nizko. Kmetje so v dodatna dohodkovna raz-
merja vstopali sorazmerno lahko, če so le bili izpolnjeni drugi pogoji, de
nimo povpraševanje ali trgovinski kanali v primeru proizvodnje, ki so po
vezali proizvajalce in potrošnike.
Najemno delo v kmetijstvu je bil razširjen način pridobivanja dodat-
nih dohodkov. Možnosti je bilo veliko. Na eni strani so kmetije s prek 10
ha že potrebovale dodatne delovne moči v času viška sezonskih del, saj
družinski člani niso zmogli vsega opraviti sami. Na drugi strani pa je bil
problem agrarne prenaseljenosti, zlasti na majhnih kmetijah je bilo obilje
razpoložljive delovne sile. Zaradi pomanjkanja podatkov je težko natančno
opredeliti dimenzije tega pojava. Po raziskavah Filipa Uratnika iz leta 1938,
205
