Page 231 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 231
8: gostišče podjetne vaške skupnosti v nadiških dolinah (ažla, 18. stoletje)
nem popisu iz istega leta. Slednji na primer za večino takratnih občin na
vaja, da primanjkuje določenih žitaric in živine oz. kmetijstvo ni zadost-
no (Corbellini, Cerno in Sava 1992, 560–81). Tako lahko razlike v razlagah
pripišemo različnim merilom med opazovalci oz. pisci zapisov.
Poleg naštetih neagrarnih dejavnosti je obstajalo tudi mezdno delo, o
katerem sicer zanesljivo lahko trdimo šele na podlagi pričevanj iz 19. sto-
letja. Rota omenja, da so se le-tega poleg moških posluževale tudi ženske
kot dninarke ali v obliki dela na domu premožnih. A tudi moški niso bili
»povsem brez izseljenskega duha«, saj so se ukvarjali »z drobno trgovino
lesenih gospodinjskih pripomočkov iz lastne obrti«, ki so jih izdelovali »za
uporabo v kuhinjah revnih ljudi« (Bianco 2003a, 124–5). Tudi zapisi v fran-
ciscejskem katastru omenjajo mezdno delo, v okviru katerega so kmetje
spomladi in poleti za pomoč na polju najemali dninarje. Kataster omenja
tudi tekstilno proizvodnjo v občini Dreka, kjer so ženske delale predvsem
»kot šivilje, da so lahko nahranile otroke. Z materialom, lanom, konopljo
in izdelki za prodajo so zalagale trgovce v Čedadu«.8 Kmetje so pridelke in
izdelke prodajali na lokalnih trgih v Svetem Lenartu, Čedadu, Vidmu ter v
nekaterih obmejnih slovenskih deželah.9 Po načelu izmenjave so iz nižin-
skih predelov Furlanije dobavljali predvsem koruzo, tam pa prodajali oz.
izmenjevali svoje izdelke. Na trg se je kmet vključeval tudi z morebitnimi
presežki kmetijske proizvodnje.
Kot je mogoče razbrati iz virov, so pomemben delež neagrarnega do-
hodka prinašali gozdovi oz. les. Gozdovi sicer zaradi težje dostopnos-
ti, neustrezne infrastrukture in oddaljenosti niso bili primerni za inten-
zivnejše izkoriščanje. To so ugotavljali že izdelovalci katastra za hrastove
gozdove leta 1744, ki ga je beneška država izdelala za potrebe vojaške mor-
narice. Zapisali so, da zaradi težje dostopnosti in neugodnih razmer hras-
tova drevesa niso zrasla do višine, ki je bila zakonsko predvidena za potrebe
beneškega ladjevja.10 Enako so beležili izdelovalci franciscejskega katastra v
začetku 19. stoletja za vse gozdove v Nadiških dolinah. Kljub temu so kme-
tu nudili listje, dračje in male veje za živalsko steljo ter gnoj, prostor za
pašne površine, prehrano v obliki gozdnih plodov ter surovino za gradnjo
in izdelavo oglja. Med gozdnimi sadeži velja poleg že naštetih jagod, malin
in borovnic omeniti še lešnike in kostanje. Kostanjeva drevesa so porašča-
8 ASV, CA, AP, šk. 279, Drenchia, Nozioni generali territoriali.
9 ASV, CA, AP, šk. 280, Tarcetta, Nozioni generali territoriali.
10 ASV, PsB, registro no. 161.
229
nem popisu iz istega leta. Slednji na primer za večino takratnih občin na
vaja, da primanjkuje določenih žitaric in živine oz. kmetijstvo ni zadost-
no (Corbellini, Cerno in Sava 1992, 560–81). Tako lahko razlike v razlagah
pripišemo različnim merilom med opazovalci oz. pisci zapisov.
Poleg naštetih neagrarnih dejavnosti je obstajalo tudi mezdno delo, o
katerem sicer zanesljivo lahko trdimo šele na podlagi pričevanj iz 19. sto-
letja. Rota omenja, da so se le-tega poleg moških posluževale tudi ženske
kot dninarke ali v obliki dela na domu premožnih. A tudi moški niso bili
»povsem brez izseljenskega duha«, saj so se ukvarjali »z drobno trgovino
lesenih gospodinjskih pripomočkov iz lastne obrti«, ki so jih izdelovali »za
uporabo v kuhinjah revnih ljudi« (Bianco 2003a, 124–5). Tudi zapisi v fran-
ciscejskem katastru omenjajo mezdno delo, v okviru katerega so kmetje
spomladi in poleti za pomoč na polju najemali dninarje. Kataster omenja
tudi tekstilno proizvodnjo v občini Dreka, kjer so ženske delale predvsem
»kot šivilje, da so lahko nahranile otroke. Z materialom, lanom, konopljo
in izdelki za prodajo so zalagale trgovce v Čedadu«.8 Kmetje so pridelke in
izdelke prodajali na lokalnih trgih v Svetem Lenartu, Čedadu, Vidmu ter v
nekaterih obmejnih slovenskih deželah.9 Po načelu izmenjave so iz nižin-
skih predelov Furlanije dobavljali predvsem koruzo, tam pa prodajali oz.
izmenjevali svoje izdelke. Na trg se je kmet vključeval tudi z morebitnimi
presežki kmetijske proizvodnje.
Kot je mogoče razbrati iz virov, so pomemben delež neagrarnega do-
hodka prinašali gozdovi oz. les. Gozdovi sicer zaradi težje dostopnos-
ti, neustrezne infrastrukture in oddaljenosti niso bili primerni za inten-
zivnejše izkoriščanje. To so ugotavljali že izdelovalci katastra za hrastove
gozdove leta 1744, ki ga je beneška država izdelala za potrebe vojaške mor-
narice. Zapisali so, da zaradi težje dostopnosti in neugodnih razmer hras-
tova drevesa niso zrasla do višine, ki je bila zakonsko predvidena za potrebe
beneškega ladjevja.10 Enako so beležili izdelovalci franciscejskega katastra v
začetku 19. stoletja za vse gozdove v Nadiških dolinah. Kljub temu so kme-
tu nudili listje, dračje in male veje za živalsko steljo ter gnoj, prostor za
pašne površine, prehrano v obliki gozdnih plodov ter surovino za gradnjo
in izdelavo oglja. Med gozdnimi sadeži velja poleg že naštetih jagod, malin
in borovnic omeniti še lešnike in kostanje. Kostanjeva drevesa so porašča-
8 ASV, CA, AP, šk. 279, Drenchia, Nozioni generali territoriali.
9 ASV, CA, AP, šk. 280, Tarcetta, Nozioni generali territoriali.
10 ASV, PsB, registro no. 161.
229
