Page 233 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 233
8: gostišče podjetne vaške skupnosti v nadiških dolinah (ažla, 18. stoletje)
zorili čedajski proveditorji, ki so v svojih poročilih pisali o močnem upadu
davka na izvoženo vino, ki ga je zaračunavala mitnica na Podbonesecu, ter
soglasno zatrjevali, da je bilo zaprtje ceste zaradi strahu pred tihotapstvom
zelo neugodno za mestno in državno blagajno, negativno pa je vplivalo
tudi na lokalno trgovino (Tagliaferri 1976, 15, 38, 94). Proveditor Pisani pa
v svojem poročilu omenja še eno neagrarno dejavnost, s katero so se kmet-
je ukvarjali pred omejitvijo trgovine, to je tovorništvo. Kot pravi, so kmet-
je »zdaj najrevnejši izmed vseh v deželi Furlaniji, saj so [doslej] pomagali
prevažati trgovsko blago s svojimi vozovi in z živalmi ter s prodajo svojega
sena in na druge načine izdatno prispevali k zadovoljevanju svojih potreb«
(Tagliaferri 1976, 82). Kot kaže, je preusmeritev trgovine na druge prometne
povezave vplivala na upad tudi te dejavnosti.
Omenjeno tihotapstvo ter druge nezakonite oblike trgovine so bili v
hribovitih predelih vzhodnega predalpskega prostora sestavni del trgovine
in prometa. Na habsburški strani je bilo precej razširjeno tihotapljenje ži-
vine in blaga (Žontar 1956–57, 85; Verbič 1974, 14–5; Panjek 2002, 221), v
vzhodni Furlaniji pa sta bila v 18. stoletju med donosnimi nelegalnimi de-
javnostmi razvita tihotapstvo s soljo ter pridelava in prodaja tobaka, razšir-
jeno pa je bilo tudi tihotapstvo z živino, oljem in žiti (Gestrin 1991; Bianco
1990; 1998; Castellarin 2001). V Nadiških dolinah lahko na podlagi ar-
hivskih virov potrdimo tihotapljenje mesa in kož ter tobaka,13 glede na to,
da je šlo za (pol)prikrito obliko trgovanja, pa lahko sklepamo, da so kmet-
je kupčevali tudi z drugimi tržno zanimivimi izdelki, ki so jim prinašali
dodaten vir dohodka. Primer tihotapljenja mesa in kože zasledimo v času
goveje epidemije in poostritve trgovine z živino, ko so državne oblasti ugo
tovile, da »preveč zlahka lahko slaba nrav nekoga privede do tega, da izko-
plje meso, ki je zakopano na poljih, ne preveč oddaljenih, saj se je na žalost
tako hud prenos [bolezni?] zgodil tudi zaradi zaslužka s kožami«. V izogib
temu je čedajski proveditor objavil odlok, v katerem je dovolil prodajo mesa
izključno tistim mesarjem v mestu Čedad in na njegovem teritoriju, ki so
prestali predvidene kontrole, ti pa so smeli prodajati meso samo v svojih
mesnicah.14 Tudi dobiček od tobaka je bil manjšim tihotapcem pomem-
ben vir dohodka, v gorskem svetu pa so takšno tihotapstvo tiho dopuščale
tudi vaške skupnosti. Čeprav so lokalne in državne oblasti izvajale stroge
13 ASV, Inquisitori di stato, šk. 38, Lettere ai rettori …, 6. oktober 1795; ASV, PaS, šk.
476, dok. dat. 3. september 1747.
14 ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 3. september 1747.
231
zorili čedajski proveditorji, ki so v svojih poročilih pisali o močnem upadu
davka na izvoženo vino, ki ga je zaračunavala mitnica na Podbonesecu, ter
soglasno zatrjevali, da je bilo zaprtje ceste zaradi strahu pred tihotapstvom
zelo neugodno za mestno in državno blagajno, negativno pa je vplivalo
tudi na lokalno trgovino (Tagliaferri 1976, 15, 38, 94). Proveditor Pisani pa
v svojem poročilu omenja še eno neagrarno dejavnost, s katero so se kmet-
je ukvarjali pred omejitvijo trgovine, to je tovorništvo. Kot pravi, so kmet-
je »zdaj najrevnejši izmed vseh v deželi Furlaniji, saj so [doslej] pomagali
prevažati trgovsko blago s svojimi vozovi in z živalmi ter s prodajo svojega
sena in na druge načine izdatno prispevali k zadovoljevanju svojih potreb«
(Tagliaferri 1976, 82). Kot kaže, je preusmeritev trgovine na druge prometne
povezave vplivala na upad tudi te dejavnosti.
Omenjeno tihotapstvo ter druge nezakonite oblike trgovine so bili v
hribovitih predelih vzhodnega predalpskega prostora sestavni del trgovine
in prometa. Na habsburški strani je bilo precej razširjeno tihotapljenje ži-
vine in blaga (Žontar 1956–57, 85; Verbič 1974, 14–5; Panjek 2002, 221), v
vzhodni Furlaniji pa sta bila v 18. stoletju med donosnimi nelegalnimi de-
javnostmi razvita tihotapstvo s soljo ter pridelava in prodaja tobaka, razšir-
jeno pa je bilo tudi tihotapstvo z živino, oljem in žiti (Gestrin 1991; Bianco
1990; 1998; Castellarin 2001). V Nadiških dolinah lahko na podlagi ar-
hivskih virov potrdimo tihotapljenje mesa in kož ter tobaka,13 glede na to,
da je šlo za (pol)prikrito obliko trgovanja, pa lahko sklepamo, da so kmet-
je kupčevali tudi z drugimi tržno zanimivimi izdelki, ki so jim prinašali
dodaten vir dohodka. Primer tihotapljenja mesa in kože zasledimo v času
goveje epidemije in poostritve trgovine z živino, ko so državne oblasti ugo
tovile, da »preveč zlahka lahko slaba nrav nekoga privede do tega, da izko-
plje meso, ki je zakopano na poljih, ne preveč oddaljenih, saj se je na žalost
tako hud prenos [bolezni?] zgodil tudi zaradi zaslužka s kožami«. V izogib
temu je čedajski proveditor objavil odlok, v katerem je dovolil prodajo mesa
izključno tistim mesarjem v mestu Čedad in na njegovem teritoriju, ki so
prestali predvidene kontrole, ti pa so smeli prodajati meso samo v svojih
mesnicah.14 Tudi dobiček od tobaka je bil manjšim tihotapcem pomem-
ben vir dohodka, v gorskem svetu pa so takšno tihotapstvo tiho dopuščale
tudi vaške skupnosti. Čeprav so lokalne in državne oblasti izvajale stroge
13 ASV, Inquisitori di stato, šk. 38, Lettere ai rettori …, 6. oktober 1795; ASV, PaS, šk.
476, dok. dat. 3. september 1747.
14 ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 3. september 1747.
231
