Page 232 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 232
preživetje in podjetnost
la skoraj večji del Nadiških dolin, les in plodove pa so prodajali na bližnjih
trgih Čedada in Vidma.11
Planšarstvo in obdelava pašnikov sta bila poleg živinoreje ključna za
pridelavo živalskih izdelkov (maslo) in sena, precej razširjena na območ-
ju dolin pa je bila tudi trgovina z živino. To nam potrjujejo že obravna-
van zemljevid iz leta 1751 pa tudi poročila o izbruhu goveje epidemije, ki
je prizadela Nadiške doline sredi 18. stoletja. Širjenje bolezni je čedajski
proveditor skušal omejiti z začasno zaporo trgovine z živino med Vidmom
in dolinami, kot pojasnilo pa je navedel, da je bila »Sklavonija« ob začet-
ku epidemije »tako bogata z govedom, da bi bilo mogoče samo iz teh kra-
jev pridobiti in nadomestiti izgube na deželni ravni, (ki so nastale zaradi
pomanjkanja goveda)«.12 O tranzitni trgovini z živino skozi Nadiške doline
nam priča tudi mitninska knjiga postaje na Podbonescu, v kateri je zapisa-
no, da je v obdobju od avgusta 1755 do julija 1756 čez mitnico šlo 567 glav
goveda (Tagliaferri 1989, 62). Nadiške doline so se torej vključevale v med
narodno, to je habsburško-beneško trgovino z živino.
Trgovina je v večji meri potekala po cesti skozi doline, ki je povezova-
la Čedad in Videm s Koroško preko Kobarida, Bovca, Predela, Trbiža in
Beljaka. S Kranjsko se je povezovala preko Škofje Loke in Tolmina mimo
mitninske postaje v Bači (Šumrada 1987, 313; Blaznik 1973, 224). S prehodom
zgornjega Posočja pod habsburške dežele v prvi avstrijsko-beneški vojni je
Čedad izgubil pravico do uveljavljanja poti po t. i. 'bovški cesti'. S tem so
v 16. stoletju začele slabeti trgovske povezave med Koroško in Čedadom,
poleg tega so beneške oblasti prepovedale trgovino skozi Nadiške doline,
s čimer naj bi omejile tihotapstvo. Čedadu so omejen promet z železom s
Koroške dovolile toliko, kolikor ga je potreboval za svoje potrebe. Na dru-
gi strani vzpostavljene meje so Habsburžani zgradili 'soško pot', ki je pelja-
la iz Gorice čez Solkan, Kanal in Volče do Kobarida, kjer se je cesta združi-
la s cesto iz Nadiških dolin in nato vodila proti Bovcu. Na ta način se je
blago, med katerim se omenjajo železnina, tkanine, usnje, žito, svinec idr.,
iz bližnjih habsburških dežel izognilo mitnici v Nadiških dolinah ter po-
tovalo neposredno proti Gorici in habsburškemu pristanišču Štivanu pri
Devinu (Tagliaferri 1976, XLV, XLVII–XLIX: Gestrin 1991, 112).
Z izgradnjo soške ceste so torej Čedad in Nadiške doline občutili velik
padec trgovine in prometa po cesti skozi Podbonesec. Na to so večkrat opo-
11 ASV, PsF, šk. 322, 3; ASV, CA, AP, šk. 279, S. Pietro, Nozioni generali territoriali;
Cravero, Nozioni generali territoriali.
12 ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 10. september 1747.
230
la skoraj večji del Nadiških dolin, les in plodove pa so prodajali na bližnjih
trgih Čedada in Vidma.11
Planšarstvo in obdelava pašnikov sta bila poleg živinoreje ključna za
pridelavo živalskih izdelkov (maslo) in sena, precej razširjena na območ-
ju dolin pa je bila tudi trgovina z živino. To nam potrjujejo že obravna-
van zemljevid iz leta 1751 pa tudi poročila o izbruhu goveje epidemije, ki
je prizadela Nadiške doline sredi 18. stoletja. Širjenje bolezni je čedajski
proveditor skušal omejiti z začasno zaporo trgovine z živino med Vidmom
in dolinami, kot pojasnilo pa je navedel, da je bila »Sklavonija« ob začet-
ku epidemije »tako bogata z govedom, da bi bilo mogoče samo iz teh kra-
jev pridobiti in nadomestiti izgube na deželni ravni, (ki so nastale zaradi
pomanjkanja goveda)«.12 O tranzitni trgovini z živino skozi Nadiške doline
nam priča tudi mitninska knjiga postaje na Podbonescu, v kateri je zapisa-
no, da je v obdobju od avgusta 1755 do julija 1756 čez mitnico šlo 567 glav
goveda (Tagliaferri 1989, 62). Nadiške doline so se torej vključevale v med
narodno, to je habsburško-beneško trgovino z živino.
Trgovina je v večji meri potekala po cesti skozi doline, ki je povezova-
la Čedad in Videm s Koroško preko Kobarida, Bovca, Predela, Trbiža in
Beljaka. S Kranjsko se je povezovala preko Škofje Loke in Tolmina mimo
mitninske postaje v Bači (Šumrada 1987, 313; Blaznik 1973, 224). S prehodom
zgornjega Posočja pod habsburške dežele v prvi avstrijsko-beneški vojni je
Čedad izgubil pravico do uveljavljanja poti po t. i. 'bovški cesti'. S tem so
v 16. stoletju začele slabeti trgovske povezave med Koroško in Čedadom,
poleg tega so beneške oblasti prepovedale trgovino skozi Nadiške doline,
s čimer naj bi omejile tihotapstvo. Čedadu so omejen promet z železom s
Koroške dovolile toliko, kolikor ga je potreboval za svoje potrebe. Na dru-
gi strani vzpostavljene meje so Habsburžani zgradili 'soško pot', ki je pelja-
la iz Gorice čez Solkan, Kanal in Volče do Kobarida, kjer se je cesta združi-
la s cesto iz Nadiških dolin in nato vodila proti Bovcu. Na ta način se je
blago, med katerim se omenjajo železnina, tkanine, usnje, žito, svinec idr.,
iz bližnjih habsburških dežel izognilo mitnici v Nadiških dolinah ter po-
tovalo neposredno proti Gorici in habsburškemu pristanišču Štivanu pri
Devinu (Tagliaferri 1976, XLV, XLVII–XLIX: Gestrin 1991, 112).
Z izgradnjo soške ceste so torej Čedad in Nadiške doline občutili velik
padec trgovine in prometa po cesti skozi Podbonesec. Na to so večkrat opo-
11 ASV, PsF, šk. 322, 3; ASV, CA, AP, šk. 279, S. Pietro, Nozioni generali territoriali;
Cravero, Nozioni generali territoriali.
12 ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 10. september 1747.
230
