Page 234 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 234
preživetje in podjetnost
ukrepe proti ilegalni trgovini s tobakom, so včasih morale priznati nemoč
v boju zoper tihotapskim skupinam (Bianco 1990, 101, 105).
Še ena neagrarna dejavnost, ki so se je nadiški kmetje posluževali v
sklopu trgovine na daljavo, je sezonska trgovina. Dodatne vire dohodka so
služili kot potujoči trgovci oz. kot t. i. »guziranci« (kramarji), ki so v srednji
in vzhodni Evropi prodajali okrasne predmete avstrijskih podjetij ter izdel-
ke podjetja Remondini iz mesta Bassano del Grappa. Izseljevanje je bilo se-
zonskega značaja in je potekalo od jeseni do začetka pomladi, kar je bilo
vezano na manjšo intenzivnost kmetijskih opravil. Sčasoma je sezonska
prodaja izdelkov med prebivalci dolin postala tako razširjena, da je druži-
na Remondini v Špetru leta 1766 odprla svojo podružnico, preko katere so
kramarji naročali in prejemali blago. Pred tem so naročeno blago dobav
ljali v Vidmu. Poleg Remondinijev se med dobavitelji blaga nadiškim kra-
marjem omenjajo tudi habsburški trgovci. Glavne smeri prodaje blaga na-
diških kramarjev so bile v prvi polovici 19. stoletja tri. Prva je vodila preko
Avstrije do Moravske, druga je potekala ob reki Savi čez (današnje države)
Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno do Banata v Romuniji, tretja pa je sledila
poti proti Madžarski in v smeri Ukrajine (Zanini 2009). Med blagom, ki so
ga guziranci prodajali na tujem, lahko naštejemo različne vrste tiskovin,15
knjige, »svetnike, podobice in druge podobne predmete,« sicer poredko pa
se med prodajnim blagom pojavljajo celo zdravila.
Posledice razmaha sezonske trgovine v Nadiških dolinah so bile za
prebivalce tako pozitivne kot negativne. Kramarji so likviden denar za na-
kup trgovskega blaga največkrat pridobili tako, da so zastavili svoje pre-
moženje oz. nepremičnino, ki naj bi jo ob prihodu domov ponovno odku-
pili. V ta namen so z agenti podjetja Remondini ali drugimi posamezniki
sklenili pogodbe tipa pensione livellaria francabile, o katerih bo več pove-
danega v nadaljevanju. Drugi način, s katerim so si priskrbeli blago za na-
daljnjo prodajo, je bilo sklepanje poroštev (pieggio). Le redki so s trgovino
uspeli zaslužiti dovolj dobro, da so lahko svoje zemljišče odkupili oz. do-
biček investirali v nov nakup. Včasih so tudi sami nastopali kot posojilo-
dajalci in so s posamezniki sklepali pogodbe pensione livellaria francabile
ter si tako zagotavljali rento. Bistveno več je bilo tistih, ki so se bili ob vr-
nitvi domov primorani še dodatno zadolžiti ali pa so bili izterjani za dol-
gove z rubežem oz. so za njihove dolgove morali odgovarjati poroki. Tudi
15 ASU, ANA, šk. 4434, not. reg. I, 262v–263r; 270r; šk. 1466, not. reg. za leta 1767–1769,
25r. O vrstah tiskovin in vzorcih podjetja Remondini glej Milano in Giacomello
2009, 107–236.
232
ukrepe proti ilegalni trgovini s tobakom, so včasih morale priznati nemoč
v boju zoper tihotapskim skupinam (Bianco 1990, 101, 105).
Še ena neagrarna dejavnost, ki so se je nadiški kmetje posluževali v
sklopu trgovine na daljavo, je sezonska trgovina. Dodatne vire dohodka so
služili kot potujoči trgovci oz. kot t. i. »guziranci« (kramarji), ki so v srednji
in vzhodni Evropi prodajali okrasne predmete avstrijskih podjetij ter izdel-
ke podjetja Remondini iz mesta Bassano del Grappa. Izseljevanje je bilo se-
zonskega značaja in je potekalo od jeseni do začetka pomladi, kar je bilo
vezano na manjšo intenzivnost kmetijskih opravil. Sčasoma je sezonska
prodaja izdelkov med prebivalci dolin postala tako razširjena, da je druži-
na Remondini v Špetru leta 1766 odprla svojo podružnico, preko katere so
kramarji naročali in prejemali blago. Pred tem so naročeno blago dobav
ljali v Vidmu. Poleg Remondinijev se med dobavitelji blaga nadiškim kra-
marjem omenjajo tudi habsburški trgovci. Glavne smeri prodaje blaga na-
diških kramarjev so bile v prvi polovici 19. stoletja tri. Prva je vodila preko
Avstrije do Moravske, druga je potekala ob reki Savi čez (današnje države)
Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno do Banata v Romuniji, tretja pa je sledila
poti proti Madžarski in v smeri Ukrajine (Zanini 2009). Med blagom, ki so
ga guziranci prodajali na tujem, lahko naštejemo različne vrste tiskovin,15
knjige, »svetnike, podobice in druge podobne predmete,« sicer poredko pa
se med prodajnim blagom pojavljajo celo zdravila.
Posledice razmaha sezonske trgovine v Nadiških dolinah so bile za
prebivalce tako pozitivne kot negativne. Kramarji so likviden denar za na-
kup trgovskega blaga največkrat pridobili tako, da so zastavili svoje pre-
moženje oz. nepremičnino, ki naj bi jo ob prihodu domov ponovno odku-
pili. V ta namen so z agenti podjetja Remondini ali drugimi posamezniki
sklenili pogodbe tipa pensione livellaria francabile, o katerih bo več pove-
danega v nadaljevanju. Drugi način, s katerim so si priskrbeli blago za na-
daljnjo prodajo, je bilo sklepanje poroštev (pieggio). Le redki so s trgovino
uspeli zaslužiti dovolj dobro, da so lahko svoje zemljišče odkupili oz. do-
biček investirali v nov nakup. Včasih so tudi sami nastopali kot posojilo-
dajalci in so s posamezniki sklepali pogodbe pensione livellaria francabile
ter si tako zagotavljali rento. Bistveno več je bilo tistih, ki so se bili ob vr-
nitvi domov primorani še dodatno zadolžiti ali pa so bili izterjani za dol-
gove z rubežem oz. so za njihove dolgove morali odgovarjati poroki. Tudi
15 ASU, ANA, šk. 4434, not. reg. I, 262v–263r; 270r; šk. 1466, not. reg. za leta 1767–1769,
25r. O vrstah tiskovin in vzorcih podjetja Remondini glej Milano in Giacomello
2009, 107–236.
232
