Page 253 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 253
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
lek nista zadoščala za preživetje, zato so si kmetje vire dohodka iskali tudi
drugje kot v prevozništvu, kmečki trgovini in tihotapstvu (Panjek 2014,
200–1). Ne glede na 'neprijazno' okolje je zlasti podzemni jamski svet že v
preteklosti privabljal radovedne avanturiste in raziskovalce, zato lahko tr-
dimo, da je ravno jamski turizem na obravnavanem območju najstarejša
tovrstna dejavnost na svetu (Kavrečič 2015c). Ta izkazani interes je kmeč-
kemu prebivalstvu na Krasu ponujal možnosti za dodatni vir dohodka iz
terciarnega sektorja.
Prebivalci, ki so živeli v bližini jam, so bili z okolico dobro seznanjeni.
Nekateri so lahko obiskovalce tudi vodili po jamskem podzemlju. Vodniku
je slednji uslugo povrnil z določenim plačilom. Bolj kot je bila jama poz-
nana in dostopna, večji je bil obisk. Iz navedenih razlogov je največ podat
kov za zgodnji novi vek dostopnih za jamo Vilenico (Lokev pri Divači), ki
je znana tudi kot najstarejša »turistična« jama na Slovenskem. Status naj
bolj znane in obiskane jame je ohranila do začetka 19. stoletja. V njenem
primeru gre za prvo znano komercialno jamo, saj so njeni lastniki (grofje
Petazzi/Petači) domnevno že leta 1633 uvedli vstopnino (Shaw in Čuk 2015,
397; Habe in Kranjc 1981, 29). Plačilo za vodnika, vodnike in svetilničar-
je je bilo poznano tudi v drugih jamah, vstopnina pa ne. Razlogi za uved-
bo vstopnine so bili večstranski, saj je bil del vstopnine namenjen blagajni
lokavske cerkve (Petači so bili dolžniki cerkve, darovali so maše za varnost
v jami; Puc 2000, 22; Agapito 1823), kljub temu pa gre zagotovo za komer-
cialno aktivnost, ki je lastnikom prinašala dohodke. Poleg jame Vilenica
so bile v predindustrijski dobi obiskane tudi Črna jama (Magdalena),
Predjama, Zelška jama, Križna jama, Briška jama (Grotta Gigante), vendar
je o obiskih ohranjenih manj poročil oz. obisk najverjetneje ni bil tako velik
kot v primeru Vilenice. V dobi industrializacije pa pridejo v ospredje pred-
vsem Postojnska in Škocjanske jame ter deloma tudi novoodkrita Divaška
jama (Shaw 2008; Kavrečič 2015c).
Jamskemu turizmu, kot eni izmed najstarejših in najposebnejših turis-
tičnih dejavnosti na Slovenskem, je bila posvečena že precejšnja pozornost.
Raziskave so (bile) osredotočene zlasti na razloge za obisk, obiskovalce same
(objave popotniških dnevnikov), razvoj in postavitev turistične infrastruk-
ture (zlasti v moderni dobi) in ponudbe ter statistiko obiska (Postojnska
jama). Interes je bil namenjen tudi sami zgodovini raziskav podzemlja in
urejanja poti po jamah (Škocjanske jame). Najpogosteje so obravnavane
jame Vilenica (predindustrijska doba), Škocjanske in Postojnska jama (glej
Čuk, Kavrečič, Kranjc, Puc, Savnik, Shaw in drugi), ki so turistično tudi
251
lek nista zadoščala za preživetje, zato so si kmetje vire dohodka iskali tudi
drugje kot v prevozništvu, kmečki trgovini in tihotapstvu (Panjek 2014,
200–1). Ne glede na 'neprijazno' okolje je zlasti podzemni jamski svet že v
preteklosti privabljal radovedne avanturiste in raziskovalce, zato lahko tr-
dimo, da je ravno jamski turizem na obravnavanem območju najstarejša
tovrstna dejavnost na svetu (Kavrečič 2015c). Ta izkazani interes je kmeč-
kemu prebivalstvu na Krasu ponujal možnosti za dodatni vir dohodka iz
terciarnega sektorja.
Prebivalci, ki so živeli v bližini jam, so bili z okolico dobro seznanjeni.
Nekateri so lahko obiskovalce tudi vodili po jamskem podzemlju. Vodniku
je slednji uslugo povrnil z določenim plačilom. Bolj kot je bila jama poz-
nana in dostopna, večji je bil obisk. Iz navedenih razlogov je največ podat
kov za zgodnji novi vek dostopnih za jamo Vilenico (Lokev pri Divači), ki
je znana tudi kot najstarejša »turistična« jama na Slovenskem. Status naj
bolj znane in obiskane jame je ohranila do začetka 19. stoletja. V njenem
primeru gre za prvo znano komercialno jamo, saj so njeni lastniki (grofje
Petazzi/Petači) domnevno že leta 1633 uvedli vstopnino (Shaw in Čuk 2015,
397; Habe in Kranjc 1981, 29). Plačilo za vodnika, vodnike in svetilničar-
je je bilo poznano tudi v drugih jamah, vstopnina pa ne. Razlogi za uved-
bo vstopnine so bili večstranski, saj je bil del vstopnine namenjen blagajni
lokavske cerkve (Petači so bili dolžniki cerkve, darovali so maše za varnost
v jami; Puc 2000, 22; Agapito 1823), kljub temu pa gre zagotovo za komer-
cialno aktivnost, ki je lastnikom prinašala dohodke. Poleg jame Vilenica
so bile v predindustrijski dobi obiskane tudi Črna jama (Magdalena),
Predjama, Zelška jama, Križna jama, Briška jama (Grotta Gigante), vendar
je o obiskih ohranjenih manj poročil oz. obisk najverjetneje ni bil tako velik
kot v primeru Vilenice. V dobi industrializacije pa pridejo v ospredje pred-
vsem Postojnska in Škocjanske jame ter deloma tudi novoodkrita Divaška
jama (Shaw 2008; Kavrečič 2015c).
Jamskemu turizmu, kot eni izmed najstarejših in najposebnejših turis-
tičnih dejavnosti na Slovenskem, je bila posvečena že precejšnja pozornost.
Raziskave so (bile) osredotočene zlasti na razloge za obisk, obiskovalce same
(objave popotniških dnevnikov), razvoj in postavitev turistične infrastruk-
ture (zlasti v moderni dobi) in ponudbe ter statistiko obiska (Postojnska
jama). Interes je bil namenjen tudi sami zgodovini raziskav podzemlja in
urejanja poti po jamah (Škocjanske jame). Najpogosteje so obravnavane
jame Vilenica (predindustrijska doba), Škocjanske in Postojnska jama (glej
Čuk, Kavrečič, Kranjc, Puc, Savnik, Shaw in drugi), ki so turistično tudi
251
