Page 258 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 258
preživetje in podjetnost
začetek uspešnega turističnega razvoja. Po odkritju drugega dela jame so
domačini poskrbeli za ureditev ogledov in jamo prihodnje leto uradno
otvorili za turiste (Čuk 2003; Kariž 2008). Jama je sodila pod postojnski
okrajni urad, ki je tudi urejal njeno delovanje, leta 1823 pa je bila ustanov-
ljena jamska komisija, to je upravni organ, ki je vodil jamo. Jamski komi-
siji je načeloval vsakokratni okrajni glavar Postojne, tudi nekateri drugi
člani komisije so bili iz vrst okrajnih uradnikov, in sicer komisar, blagaj-
nik, inženir ter predstavnik postojnskega občinskega odbora. Upravljanje
Postojnske jame je bilo torej zaupano javni sferi (Habe 1979, 177). Od leta
1848 pa je jama sodila neposredno pod državno last. Do tega je prišlo zara-
di spora glede upravljanja dohodkov iz jamskega sklada. Le-ti so z leti znat-
no naraščali. Za upravljanje sklada sta se potegovali občina in okraj, zato je
vmes posegel cesarjev odlok in jamo podržavil.
Jamska komisija je podobno kot v primeru zdravilišč zdraviliška
komisija prevzela vlogo vodenja turističnega kraja, v tem primeru je skrbe-
la za urejanje poti v jami, gradnjo mostov, odstranjevanje ovir, organizaci-
jo vodniške službe (in plačevanje) in razsvetljave ter vodila knjigo gostov. Z
letom 1824 je uradno uvedla jamske vstopnice (Savnik 1958, 142–4).
Ključni moment za nadaljnji uspešni razvoj jamskega turizma v
Postojni je bila izgradnja južne železnice, ki je skozi Postojno vodila pot-
nike od Dunaja do Trsta. Že pred tem je bil kraj sicer na ugodni promet-
ni lokaciji in dobro vključen v mrežo poštnih kočij, a vendarle je železni-
ca iz leta 1857 omogočila hitrejši, cenejši in predvsem množičnejši pretok
potnikov. Uspešen turistični razvoj je zahteval dodatne investicije v tu-
ristično infrastrukturo: namestitvene kapacitete (Grand Hotel Adelsberg
Franza Proglerja), ureditev okolice, predvsem parkov, drevoredov in spre-
hajalnih poti za tujce, organizacija vodniške službe, vpeljevanje moder
nizacije v jamo (železniški tiri v jami leta 1872, električna razsvetljava leta
1884) (Kavrečič 2007; Postojinsko okrajno glavarstvo 1889, 2). Lokalni
časopis Notranjec, ki je izhajal med letoma 1904 in 1909, je poročal, da je
bilo lokalno prebivalstvo vključeno v ta proces. Poleg vodenja je oskrbovalo
postojnske restavracije s pridelki, utrjevalo poti v jami ali izdelovalo mos-
tove ter ponujalo prevoze za turiste (izvoščki; Čeč 2001; Savnik 1960, 103).
Od razvoja turizma so prihodke pridobivali tudi prebivalci drugih kra-
jev, kot na primer steklarna na Javorniku pri Suhem vrhu, ki je dobavljala
svetilke in olje za potrebe jamske razsvetljave (Savnik 1958, 144).
Če se osredotočimo na jamske vodnike, se že leta 1825 (ob prvi zaprise-
gi osebja) omenjata dva, Franc Šibenik in Josip Vesel, ki sta hkrati opravlja-
256
začetek uspešnega turističnega razvoja. Po odkritju drugega dela jame so
domačini poskrbeli za ureditev ogledov in jamo prihodnje leto uradno
otvorili za turiste (Čuk 2003; Kariž 2008). Jama je sodila pod postojnski
okrajni urad, ki je tudi urejal njeno delovanje, leta 1823 pa je bila ustanov-
ljena jamska komisija, to je upravni organ, ki je vodil jamo. Jamski komi-
siji je načeloval vsakokratni okrajni glavar Postojne, tudi nekateri drugi
člani komisije so bili iz vrst okrajnih uradnikov, in sicer komisar, blagaj-
nik, inženir ter predstavnik postojnskega občinskega odbora. Upravljanje
Postojnske jame je bilo torej zaupano javni sferi (Habe 1979, 177). Od leta
1848 pa je jama sodila neposredno pod državno last. Do tega je prišlo zara-
di spora glede upravljanja dohodkov iz jamskega sklada. Le-ti so z leti znat-
no naraščali. Za upravljanje sklada sta se potegovali občina in okraj, zato je
vmes posegel cesarjev odlok in jamo podržavil.
Jamska komisija je podobno kot v primeru zdravilišč zdraviliška
komisija prevzela vlogo vodenja turističnega kraja, v tem primeru je skrbe-
la za urejanje poti v jami, gradnjo mostov, odstranjevanje ovir, organizaci-
jo vodniške službe (in plačevanje) in razsvetljave ter vodila knjigo gostov. Z
letom 1824 je uradno uvedla jamske vstopnice (Savnik 1958, 142–4).
Ključni moment za nadaljnji uspešni razvoj jamskega turizma v
Postojni je bila izgradnja južne železnice, ki je skozi Postojno vodila pot-
nike od Dunaja do Trsta. Že pred tem je bil kraj sicer na ugodni promet-
ni lokaciji in dobro vključen v mrežo poštnih kočij, a vendarle je železni-
ca iz leta 1857 omogočila hitrejši, cenejši in predvsem množičnejši pretok
potnikov. Uspešen turistični razvoj je zahteval dodatne investicije v tu-
ristično infrastrukturo: namestitvene kapacitete (Grand Hotel Adelsberg
Franza Proglerja), ureditev okolice, predvsem parkov, drevoredov in spre-
hajalnih poti za tujce, organizacija vodniške službe, vpeljevanje moder
nizacije v jamo (železniški tiri v jami leta 1872, električna razsvetljava leta
1884) (Kavrečič 2007; Postojinsko okrajno glavarstvo 1889, 2). Lokalni
časopis Notranjec, ki je izhajal med letoma 1904 in 1909, je poročal, da je
bilo lokalno prebivalstvo vključeno v ta proces. Poleg vodenja je oskrbovalo
postojnske restavracije s pridelki, utrjevalo poti v jami ali izdelovalo mos-
tove ter ponujalo prevoze za turiste (izvoščki; Čeč 2001; Savnik 1960, 103).
Od razvoja turizma so prihodke pridobivali tudi prebivalci drugih kra-
jev, kot na primer steklarna na Javorniku pri Suhem vrhu, ki je dobavljala
svetilke in olje za potrebe jamske razsvetljave (Savnik 1958, 144).
Če se osredotočimo na jamske vodnike, se že leta 1825 (ob prvi zaprise-
gi osebja) omenjata dva, Franc Šibenik in Josip Vesel, ki sta hkrati opravlja-
256
