Page 254 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 254
preživetje in podjetnost
najprepoznavnejše. Zanimanje za vpliv te dejavnosti na lokalno ekonomijo
pa je zanemarjena tema, čemur je najverjetneje botrovalo tudi pomanjkan-
je virov. V pričujočem prispevku me zanima, kolikšna je bila vključenost
lokalnega kmečkega prebivalstva v ponudbo turističnih storitev. Osrednji
storitvi, ki sta bili povezani z jamskim turizmom, sta bili vodenje in nuden-
je razsvetljave.
2. Jamski vodniki pred organizacijo turistične infrastrukture
V dnevnikih in sorodnih zapisih so popotniki poleg opisov podzemlja,
krajine in načina življenja domačinov navedli tudi podatke o dostopnos-
ti, poteh, poznavanju tujih jezikov s strani gostiteljev, nastanitvi, prehra-
ni, morebitnih težavah in nevšečnostih ter nenazadnje o vodnikih in sve-
tilničarjih, ki so jih pospremili v jame. Večinoma pridobimo le informacijo
o tem, da so jih v jamo pospremili oz. po jami vodili domačini iz bližnjih
vasi. Najpogosteje dobimo informacije o njihovem številu, vodniških kom-
petencah in poznavanju podzemlja, vrsti nudene razsvetljave ter o komuni-
kacijskih veščinah (jezik). Za nudeno uslugo so jim obiskovalci plačali, red-
ko pa dobimo podatke o sami višini plačila. Zato lahko sklepamo, da so bili
najverjetneje plačani na licu mesta. Čeprav ni mogoče oceniti, kolikšen del
lokalnega prebivalstva se je ukvarjal z vodenjem, je bil vendarle za popot-
nika zagotovo edini način, da je lahko obiskal podzemlje, ravno spremstvo
lokalnega vodnika, dobrega poznavalca bližnje jame.
Kot že omenjeno, je bila v predinustrijski dobi najbolj obiskana jama
Vilenica, čemur sta botrovali dobra lokacija ter bližina leta 1580 ustanovljene
kobilarne v Lipici. Do jame, ki je bila locirana ob glavni cesti iz Trsta pro-
ti Ljubljani in Dunaju, je obiskovalec lahko prišel s poštno kočijo (Agapito
1823, 20). Beneški pisatelj, naturalist in kartograf Alberto Fortis je ob obisku
jame leta 1777 ocenil, da je bila prva pomembna prednost jame njena lokaci-
ja v bližini poštne poti, ki je olajšala precejšen del poti, ter lahek dostop, saj
je bil vhod v jamo preprost in svetel (Kavrečič 2015a, 550). O tem, da je bilo
vodnikov navadno več, saj so obiskovalca vodili po poteh in mu nudili tudi
razsvetljavo, lahko preberemo v več potopisnih dnevnikih. Že omenjene-
ga Fortisa so v jamo peljali domačini iz vasi Lokev, ki so bili »vajeni vodi-
ti tujce v temne prostore in so za dostop v jamo uredili priročne kamnite
stopnice« (Shaw 2008, 82). Glede na to, da je omenil plezanje dveh od svojih
vodnikov, lahko sklepamo, da so z njim odšli vsaj trije domačini. Podatkov
o imenih vodnikov ali obliki plačila za njihove usluge v Fortisovih opisih
ne dobimo.
252
najprepoznavnejše. Zanimanje za vpliv te dejavnosti na lokalno ekonomijo
pa je zanemarjena tema, čemur je najverjetneje botrovalo tudi pomanjkan-
je virov. V pričujočem prispevku me zanima, kolikšna je bila vključenost
lokalnega kmečkega prebivalstva v ponudbo turističnih storitev. Osrednji
storitvi, ki sta bili povezani z jamskim turizmom, sta bili vodenje in nuden-
je razsvetljave.
2. Jamski vodniki pred organizacijo turistične infrastrukture
V dnevnikih in sorodnih zapisih so popotniki poleg opisov podzemlja,
krajine in načina življenja domačinov navedli tudi podatke o dostopnos-
ti, poteh, poznavanju tujih jezikov s strani gostiteljev, nastanitvi, prehra-
ni, morebitnih težavah in nevšečnostih ter nenazadnje o vodnikih in sve-
tilničarjih, ki so jih pospremili v jame. Večinoma pridobimo le informacijo
o tem, da so jih v jamo pospremili oz. po jami vodili domačini iz bližnjih
vasi. Najpogosteje dobimo informacije o njihovem številu, vodniških kom-
petencah in poznavanju podzemlja, vrsti nudene razsvetljave ter o komuni-
kacijskih veščinah (jezik). Za nudeno uslugo so jim obiskovalci plačali, red-
ko pa dobimo podatke o sami višini plačila. Zato lahko sklepamo, da so bili
najverjetneje plačani na licu mesta. Čeprav ni mogoče oceniti, kolikšen del
lokalnega prebivalstva se je ukvarjal z vodenjem, je bil vendarle za popot-
nika zagotovo edini način, da je lahko obiskal podzemlje, ravno spremstvo
lokalnega vodnika, dobrega poznavalca bližnje jame.
Kot že omenjeno, je bila v predinustrijski dobi najbolj obiskana jama
Vilenica, čemur sta botrovali dobra lokacija ter bližina leta 1580 ustanovljene
kobilarne v Lipici. Do jame, ki je bila locirana ob glavni cesti iz Trsta pro-
ti Ljubljani in Dunaju, je obiskovalec lahko prišel s poštno kočijo (Agapito
1823, 20). Beneški pisatelj, naturalist in kartograf Alberto Fortis je ob obisku
jame leta 1777 ocenil, da je bila prva pomembna prednost jame njena lokaci-
ja v bližini poštne poti, ki je olajšala precejšen del poti, ter lahek dostop, saj
je bil vhod v jamo preprost in svetel (Kavrečič 2015a, 550). O tem, da je bilo
vodnikov navadno več, saj so obiskovalca vodili po poteh in mu nudili tudi
razsvetljavo, lahko preberemo v več potopisnih dnevnikih. Že omenjene-
ga Fortisa so v jamo peljali domačini iz vasi Lokev, ki so bili »vajeni vodi-
ti tujce v temne prostore in so za dostop v jamo uredili priročne kamnite
stopnice« (Shaw 2008, 82). Glede na to, da je omenil plezanje dveh od svojih
vodnikov, lahko sklepamo, da so z njim odšli vsaj trije domačini. Podatkov
o imenih vodnikov ali obliki plačila za njihove usluge v Fortisovih opisih
ne dobimo.
252
