Page 257 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 257
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
1857 speljana tudi skozi Postojno. Takrat so se kraju oz. prebivalcem po-
nudile nove možnosti za pridobivanje prihodkov tudi iz neagrarne de-
javnosti (Kavrečič 2015b). Poleg omenjenih dveh so na začetku 19. stolet-
ja za javnost odprli tudi jamo Pečina na Hudem letu pri Padričah, ki jo je
leta 1808 vzel v zakup bližnji gostilničar Josip Eggenhöffner, poznan tudi
kot eden prvih raziskovalcev podzemlja v Škocjanskih jamah. Podjetni
krčmar je tako turistom prvi ponujal ogled omenjene jame in bil hkrati de-
javen pri raziskovanju drugih jam (sodeloval je s Svetino pri raziskovan-
ju Škocjanskih jam) ter vodenju avstrijskih in nemških raziskovalcev po
kraškem podzemlju (Savnik 1958, 138; Shaw in Čuk 2015, 355).
V tem obdobju so se dogajale tudi nekatere spremembe v lastniški
strukturi jam, ki so vplivale na nadaljnji razvoj turistične dejavnosti. V
drugi polovici 19. stoletja se je namreč lastništvo nad podzemnimi jamami,
ki so se najpogosteje nahajale na nekdanji srenjski zemlji, spremenilo. Pred
zemljiško odvezo so bila ta območja v lasti fevdalnih gospodov, ki so, kot v
primeru Vilenice, jamo tudi tržili. Po letu 1848 pa so pripadla lokalni vaški
skupnosti, ki je tedaj lahko pričela upravljati z jamami. Nekatere skupnos-
ti, kot so Vilenica (Lokev), Škocjan in Divača, so izkoristile naravne danos-
ti območja in jame pričele tržiti v turistične namene. Pri tem so bile neka-
tere bolj, druge manj uspešne. Ne glede na to pa je največji turistični razvoj
tekom stoletja doživela jama v Postojni, ki je postala ena izmed osredn jih
turističnih atrakcij tedanje Avstrijske monarhije (Avstro-Ogrske). Tako je
bil na primer kapnik iz jame razstavljen tudi v najmondenejšem in naj
obiskanejšem zdraviliškem letovišču monarhije, Opatiji.
Glede na nadaljnji razvoj tega segmenta turizma, ki se od začetka 19.
stoletja dalje konstantno razvija in popularizira, lahko trdimo, da so tu-
ristične destinacije že v tem obdobju odpirale nove možnosti lokalnemu
prebivalstvu, da se je aktivno vključil vanje. Organizacija in ureditev in-
frastrukture ter ponudbe turističnih storitev sta zahtevali precej investicij,
angažma javnih in zasebnih akterjev ter seveda delovno silo, ki so jo ned-
vomno pridobili tudi iz bližnje okolice. Kot bomo pokazali na nekaterih
primerih, se je lokalno prebivalstvo na različne načine vključevalo v turis-
tično dejavnost in si na ta način zagotovilo dodatne vire dohodka.
3.1 Postojnska jama
Naključno odkritje domačina Luke Čeča ob postavljanju razsvetljave v
jami za namen obiska avstrijskega cesarja Franca I., ki se je zgodil leta 1818,
je Postojno postavil na svetovni zemljevid jamskega turizma in predstavlja
255
1857 speljana tudi skozi Postojno. Takrat so se kraju oz. prebivalcem po-
nudile nove možnosti za pridobivanje prihodkov tudi iz neagrarne de-
javnosti (Kavrečič 2015b). Poleg omenjenih dveh so na začetku 19. stolet-
ja za javnost odprli tudi jamo Pečina na Hudem letu pri Padričah, ki jo je
leta 1808 vzel v zakup bližnji gostilničar Josip Eggenhöffner, poznan tudi
kot eden prvih raziskovalcev podzemlja v Škocjanskih jamah. Podjetni
krčmar je tako turistom prvi ponujal ogled omenjene jame in bil hkrati de-
javen pri raziskovanju drugih jam (sodeloval je s Svetino pri raziskovan-
ju Škocjanskih jam) ter vodenju avstrijskih in nemških raziskovalcev po
kraškem podzemlju (Savnik 1958, 138; Shaw in Čuk 2015, 355).
V tem obdobju so se dogajale tudi nekatere spremembe v lastniški
strukturi jam, ki so vplivale na nadaljnji razvoj turistične dejavnosti. V
drugi polovici 19. stoletja se je namreč lastništvo nad podzemnimi jamami,
ki so se najpogosteje nahajale na nekdanji srenjski zemlji, spremenilo. Pred
zemljiško odvezo so bila ta območja v lasti fevdalnih gospodov, ki so, kot v
primeru Vilenice, jamo tudi tržili. Po letu 1848 pa so pripadla lokalni vaški
skupnosti, ki je tedaj lahko pričela upravljati z jamami. Nekatere skupnos-
ti, kot so Vilenica (Lokev), Škocjan in Divača, so izkoristile naravne danos-
ti območja in jame pričele tržiti v turistične namene. Pri tem so bile neka-
tere bolj, druge manj uspešne. Ne glede na to pa je največji turistični razvoj
tekom stoletja doživela jama v Postojni, ki je postala ena izmed osredn jih
turističnih atrakcij tedanje Avstrijske monarhije (Avstro-Ogrske). Tako je
bil na primer kapnik iz jame razstavljen tudi v najmondenejšem in naj
obiskanejšem zdraviliškem letovišču monarhije, Opatiji.
Glede na nadaljnji razvoj tega segmenta turizma, ki se od začetka 19.
stoletja dalje konstantno razvija in popularizira, lahko trdimo, da so tu-
ristične destinacije že v tem obdobju odpirale nove možnosti lokalnemu
prebivalstvu, da se je aktivno vključil vanje. Organizacija in ureditev in-
frastrukture ter ponudbe turističnih storitev sta zahtevali precej investicij,
angažma javnih in zasebnih akterjev ter seveda delovno silo, ki so jo ned-
vomno pridobili tudi iz bližnje okolice. Kot bomo pokazali na nekaterih
primerih, se je lokalno prebivalstvo na različne načine vključevalo v turis-
tično dejavnost in si na ta način zagotovilo dodatne vire dohodka.
3.1 Postojnska jama
Naključno odkritje domačina Luke Čeča ob postavljanju razsvetljave v
jami za namen obiska avstrijskega cesarja Franca I., ki se je zgodil leta 1818,
je Postojno postavil na svetovni zemljevid jamskega turizma in predstavlja
255
