Page 255 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 255
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
Najem vodnikov leta 1782 omenja tudi francoski krajinski slikar F.
L. Cassas, ki jih je potreboval za dostop do bregov reke Reke.2 Joseph von
Hammer-Purgstall, avstrijski »orientalist«, ki je bil zelo navdušen nad jamo
Vilenica, je v svojih zapisih omenil več vodnikov, ki so njega in spremlje-
valce leta 1798 vodili po jami ter jo razsvetlili z baklami in celo zažigali sla-
mo za boljšo vidljivost. Nekateri vodniki so odšli po poti naprej, zato da
so predčasno razsvetlili jamske prostore. Na podlagi njegovih opisov lah-
ko sklepamo, da je bil z vodniškimi sposobnostmi domačinov zadovoljen
(Shaw 2008, 90).
Johna Russlla, škotskega pravnika, je leta 1822 do vhoda v Planinsko
jamo vodil mlinar. Leta 1828 pa je angleški zdravnik John James Tobin z
vodnikom odšel iz Trsta na ogled jame Vilenice. Za sam vstop v jamo je
imel več spremljevalcev, človeka, ki je nosil veliko svetilko in nekaj fantov,
ki so nosili sveče. Podobno ga je v Škocjanske jame vodil mladenič, ki je
govoril malo nemško. V Postojnsko jamo pa so ga vodili trije vodniki, eden
izmed njih je govoril nemško (Tobin 1828, 152, 154–5, 159, 168; Shaw 1997,
45). Nedvomno so bili njegovi vodniki in spremljevalci domačini, podrob-
nejših informacij v svojem dnevniku pa Tobin ni zapustil. Tudi Edmunda
Spencerja, nemškega kapitana, je leta 1836 iz Cerknice do Postojnske jame
in Predjamskega gradu vodil najeti domačin, a podatka o višini plačila tudi
v tem primeru ne dobimo. Eden redkih primerov je nemški pisatelj Johann
Gottfried Seume, ki je v svojih zapisih omenil, da je po napornem iskanju
razpoložljivih vodnikov oz. domačinov, ki bi ga lahko vodili po Postojnski
in Črni jami, le-tem plačal nekaj grošev (Seume 1802, 69–71). Natančnejših
podatkov o številu vodnikov pa ne dobimo.
Ob pojavu turističnih vodičev, kot na primer Murrayevih in
Baedekerjevih, se v njih omenjajo lokalni jamski vodniki. Baedekerjev iz
leta 1873 navaja, da na Nanos vodi vodnik iz Razdrtega. Baedeker omenja,
da so se poleg vodenja ukvarjali še z določenimi postranskimi dejavnost-
mi, kot je bila prodaja človeških ribic (Proteus anguinus) in kapnikov iz
Postojnske jame (Shaw 1997, 45–6), kar bo obravnavano v nadaljevanju.
Pokazano je bilo, da so v predindustrijski dobi tuje obiskovalce vodili
domačini, kar se je nadaljevalo tudi v 19. stoletju, ko se že prične spreminja-
ti oz. organizirati ponudba turističnih storitev na tem območju. Ni dvoma,
da sta vodenje in nudenje razsvetljave obiskovalcem jame predstavljala vir
2 Škocjanske jame so bile težko dostopne, saj pot ni bila urejena. Tako je do ureditve
stopnic večina obiskovalcev ostala zgoraj in občudovala izginotje reke. To so bili, na
primer, Kelsall, Hoppe, Hornschuch in Laurent.
253
Najem vodnikov leta 1782 omenja tudi francoski krajinski slikar F.
L. Cassas, ki jih je potreboval za dostop do bregov reke Reke.2 Joseph von
Hammer-Purgstall, avstrijski »orientalist«, ki je bil zelo navdušen nad jamo
Vilenica, je v svojih zapisih omenil več vodnikov, ki so njega in spremlje-
valce leta 1798 vodili po jami ter jo razsvetlili z baklami in celo zažigali sla-
mo za boljšo vidljivost. Nekateri vodniki so odšli po poti naprej, zato da
so predčasno razsvetlili jamske prostore. Na podlagi njegovih opisov lah-
ko sklepamo, da je bil z vodniškimi sposobnostmi domačinov zadovoljen
(Shaw 2008, 90).
Johna Russlla, škotskega pravnika, je leta 1822 do vhoda v Planinsko
jamo vodil mlinar. Leta 1828 pa je angleški zdravnik John James Tobin z
vodnikom odšel iz Trsta na ogled jame Vilenice. Za sam vstop v jamo je
imel več spremljevalcev, človeka, ki je nosil veliko svetilko in nekaj fantov,
ki so nosili sveče. Podobno ga je v Škocjanske jame vodil mladenič, ki je
govoril malo nemško. V Postojnsko jamo pa so ga vodili trije vodniki, eden
izmed njih je govoril nemško (Tobin 1828, 152, 154–5, 159, 168; Shaw 1997,
45). Nedvomno so bili njegovi vodniki in spremljevalci domačini, podrob-
nejših informacij v svojem dnevniku pa Tobin ni zapustil. Tudi Edmunda
Spencerja, nemškega kapitana, je leta 1836 iz Cerknice do Postojnske jame
in Predjamskega gradu vodil najeti domačin, a podatka o višini plačila tudi
v tem primeru ne dobimo. Eden redkih primerov je nemški pisatelj Johann
Gottfried Seume, ki je v svojih zapisih omenil, da je po napornem iskanju
razpoložljivih vodnikov oz. domačinov, ki bi ga lahko vodili po Postojnski
in Črni jami, le-tem plačal nekaj grošev (Seume 1802, 69–71). Natančnejših
podatkov o številu vodnikov pa ne dobimo.
Ob pojavu turističnih vodičev, kot na primer Murrayevih in
Baedekerjevih, se v njih omenjajo lokalni jamski vodniki. Baedekerjev iz
leta 1873 navaja, da na Nanos vodi vodnik iz Razdrtega. Baedeker omenja,
da so se poleg vodenja ukvarjali še z določenimi postranskimi dejavnost-
mi, kot je bila prodaja človeških ribic (Proteus anguinus) in kapnikov iz
Postojnske jame (Shaw 1997, 45–6), kar bo obravnavano v nadaljevanju.
Pokazano je bilo, da so v predindustrijski dobi tuje obiskovalce vodili
domačini, kar se je nadaljevalo tudi v 19. stoletju, ko se že prične spreminja-
ti oz. organizirati ponudba turističnih storitev na tem območju. Ni dvoma,
da sta vodenje in nudenje razsvetljave obiskovalcem jame predstavljala vir
2 Škocjanske jame so bile težko dostopne, saj pot ni bila urejena. Tako je do ureditve
stopnic večina obiskovalcev ostala zgoraj in občudovala izginotje reke. To so bili, na
primer, Kelsall, Hoppe, Hornschuch in Laurent.
253
