Page 64 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 64
preživetje in podjetnost
Dejavnost, ki je bila na tem območju precej razširjena, je bilo tudi
tihotapstvo. To je bilo po mnenju Panjeka »sestavni del prometa in
vsesplošen pojav«. Posebej živahno je bilo čezmejno tihotapstvo živine.
Kako je potekalo, je razvidno iz spomenice kranjskih mest iz leta 1548:
Ko peljejo konja na Laško, mu naložijo majhen tovor, kakor da
bi hoteli iti po vino ali sol. […] Ko pa dospejo na Beneško, proda-
jo konja s tovorom vred. […] V bližini beneške meje dajo kmetom
zemljiški gospodje za denar dovolilnice, kakor da bi šlo za hišne
potrebe. Tako priženo kmetje vole in drobnico, ne da bi plača-
li mitnino, ponoči pa tihotapijo živino preko gora na Beneško.
Blaga, ki ga prineso kmetje v zameno iz Benečije, ne prodajajo
samo v deželi pri svojih domovih in neposredno pred mestnimi
vrati, marveč ga tovorijo dalje v tretjo ali četrto deželo. (Žontar
1956–7, 85)8
Za tihotapljenje je veljalo tudi izogibanje predpisanim trgov-
skim potem, s čimer so se tovorniki izmikali plačilu mitnin in carin. Iz
Kranjske prek Vipavske doline in Krasa na Goriško ter s Krasa v Tržič
(na beneškem ozemlju) so na ta način tihotapili vino, žito in živino. Skozi
Posočje, čez bohinjske gore proti Kobaridu in z Bovškega so tihotapi-
li predvsem mast, sir in v veliki meri že omenjeno živino. V večini pri
merov je bila končni cilj Beneška republika (Panjek 2002a, 221–2; Panjek
2015b, 102).
Na Goriškem je potrebno kot pomemben vir dohodka kmečkega pre
bivalstva posebej izpostaviti rudnik živega srebra v Idriji, ki je bil v novem
veku največji rudnik živega srebra na svetu za španskim Almadnom.
Rudnik je kmečke sinove zaposloval v obliki mezdnega in pogodbenega
dela kot kopalce in žgalce rude ter črpalce vode iz rudnika (Verbič 1952–
3, 534, 538). Transport so opravljali idrijski podložniki ter podložniki so
sednjih gospostev, predvsem loškega (Verbič 1963, 98). Glavni izdelovalec
in dobavitelj lončenih posod za taljenje rude so bili v prvih dveh stolet-
jih delovanja rudnika kmečki lončarji z območja Škofje Loke. Posode so
izdelovali izključno za potrebe rudnika, kar nakazuje že na industrijsko
proizvodnjo oz. obliko založništva (Verbič 1963, 99; Blaznik 1973, 222;
Kavčič 2010, 144; Panjek 2015b, 108). Očitno neizogibno je bilo tudi tih-
otapstvo z živosrebrno rudo, ki so se ga posluževali pretežno podložni-
8 Podobno izkoriščanje dovolilnic za čezmejno prodajo je v arhivskih virih zasledil
tudi Panjek s strani bovških podložnikov (Panjek 2000, 162; 2002b, 221).
62
Dejavnost, ki je bila na tem območju precej razširjena, je bilo tudi
tihotapstvo. To je bilo po mnenju Panjeka »sestavni del prometa in
vsesplošen pojav«. Posebej živahno je bilo čezmejno tihotapstvo živine.
Kako je potekalo, je razvidno iz spomenice kranjskih mest iz leta 1548:
Ko peljejo konja na Laško, mu naložijo majhen tovor, kakor da
bi hoteli iti po vino ali sol. […] Ko pa dospejo na Beneško, proda-
jo konja s tovorom vred. […] V bližini beneške meje dajo kmetom
zemljiški gospodje za denar dovolilnice, kakor da bi šlo za hišne
potrebe. Tako priženo kmetje vole in drobnico, ne da bi plača-
li mitnino, ponoči pa tihotapijo živino preko gora na Beneško.
Blaga, ki ga prineso kmetje v zameno iz Benečije, ne prodajajo
samo v deželi pri svojih domovih in neposredno pred mestnimi
vrati, marveč ga tovorijo dalje v tretjo ali četrto deželo. (Žontar
1956–7, 85)8
Za tihotapljenje je veljalo tudi izogibanje predpisanim trgov-
skim potem, s čimer so se tovorniki izmikali plačilu mitnin in carin. Iz
Kranjske prek Vipavske doline in Krasa na Goriško ter s Krasa v Tržič
(na beneškem ozemlju) so na ta način tihotapili vino, žito in živino. Skozi
Posočje, čez bohinjske gore proti Kobaridu in z Bovškega so tihotapi-
li predvsem mast, sir in v veliki meri že omenjeno živino. V večini pri
merov je bila končni cilj Beneška republika (Panjek 2002a, 221–2; Panjek
2015b, 102).
Na Goriškem je potrebno kot pomemben vir dohodka kmečkega pre
bivalstva posebej izpostaviti rudnik živega srebra v Idriji, ki je bil v novem
veku največji rudnik živega srebra na svetu za španskim Almadnom.
Rudnik je kmečke sinove zaposloval v obliki mezdnega in pogodbenega
dela kot kopalce in žgalce rude ter črpalce vode iz rudnika (Verbič 1952–
3, 534, 538). Transport so opravljali idrijski podložniki ter podložniki so
sednjih gospostev, predvsem loškega (Verbič 1963, 98). Glavni izdelovalec
in dobavitelj lončenih posod za taljenje rude so bili v prvih dveh stolet-
jih delovanja rudnika kmečki lončarji z območja Škofje Loke. Posode so
izdelovali izključno za potrebe rudnika, kar nakazuje že na industrijsko
proizvodnjo oz. obliko založništva (Verbič 1963, 99; Blaznik 1973, 222;
Kavčič 2010, 144; Panjek 2015b, 108). Očitno neizogibno je bilo tudi tih-
otapstvo z živosrebrno rudo, ki so se ga posluževali pretežno podložni-
8 Podobno izkoriščanje dovolilnic za čezmejno prodajo je v arhivskih virih zasledil
tudi Panjek s strani bovških podložnikov (Panjek 2000, 162; 2002b, 221).
62
