Page 87 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 87
3: kmečk a »gospodarsk a pr izadevnost« v slovenski etnologiji (19.–20. stoletje)
iskovala pred leti in pred nedavnim, ko sem pripravljala dediščinsko pot.
Ta gospodarska dejavnost je bila povezana z rastjo Trsta kot urbanega
središča in njegovega gospodarskega zaledja, ki je skrbelo za blago za pot
rebe mesta. Z vsakdanjim trgovanjem z različnim trgovskim blagom so bili
prebivalci kraškega zaledja močno povezani s Trstom in kot rezultat teh tr-
govskih poti je vzniknilo veliko gostiln. V drugi polovici 19. stoletja so vse
večje potrebe po konzerviranju mesa, rib, piva in drugih hitro pokvarljivih
izdelkov pripeljale do priprave ledu za prodajo na množičen način. Led, ki
so ga Kraševci izdelali, je bil izvažan tudi v Benetke in Koper in je bil med
drugim uporabljen za industrijsko izdelavo piva v Senožečah na Krasu.
Ledenice so bile specifične (večinoma okrogle) zgradbe iz suhega zidu, ki
so bile za 2/3 vkopane v zemljo in imele le majno odprtino, da ne bi vanje
uhajala toplota. Predpogoj za pripravo ledu so bile deževne mrzle zime (<
0°C), ki so napolnile umetno narejene kale za pobiranje ledu. Kal je lahko
dal za dve ledenici ledu (ali približno 70 ton). Zanimiv način pobiranja ledu
je bil zabeležen v vaseh Velike Loče, Male Loče, Slivje, Brezovica in Slope v
Matarskem podolju, kjer je bila voda spuščena po travnikih v dolinah, tako
da so rezali led iz zamrznjene poplavljene vode (Bugarič in Hrobat 1994a;
1994b; Belingar 2005, 343‒51; Klemenčič 1959, 135).
Ledenica je lahko bila last dveh kmetov, lahko pa so jo zgradili in je
bila v lasti celotne vaške skupnosti. Na primer, samo v majhni vasi Vrhpolje
(ob glavni trgovski cesti Reka‒Trst) je bilo registriranih 23 ledenic, od ka
terih so bile štiri v lasti po dveh vaščanov skupaj (Belingar 2005, 365‒8;
Bugarič in Hrobat 1994a, 26‒7). Jasno je, da je skoraj vsak kmet iz te vasi
izvajal ledeničarsko dejavnost in celo najrevnejši so združili moči, da so
zgradili skupno ledenico (Bugarič in Hrobat 1994a, 26‒7). V Krvavem
Potoku je bilo dokumentiranih 11 in na Kozini 9 ledenic; obe vasi se naha-
jata v neposredni bližini Trsta in ob glavni cesti, ki vodi do njega (Belingar
2005, 357‒8; Bugarič in Hrobat 1994a, 20‒2; 1994b). Po ustnih informacijah
je bilo do leta 1930 na Kozini le 9 družin in le ena ni imela lastne ledenice
(Bugarič in Hrobat 1994a, 20). V sosednjem Rodiku je bilo zabeleženih 32
kalov za pobiranje ledu. Največja ledenica, 19 metrov globoka in premera 17
metrov s središčnim stebrom, visokim 32 metrov, se je nahajala v Kačičah.
Bila je v posesti nekega Mušiča iz Trsta, ki jo je zgradil z idejo »tovarne«
ledu. Proti koncu 30-ih let 20. stoletja je na celotnem Matarskem podol-
ju (dolžine približno 20 kilometrov) delovalo prek 100 ledenic. Z razvojem
električnih hladilnikov je ledeničarska dejavnost začela izgubljati donos-
85
iskovala pred leti in pred nedavnim, ko sem pripravljala dediščinsko pot.
Ta gospodarska dejavnost je bila povezana z rastjo Trsta kot urbanega
središča in njegovega gospodarskega zaledja, ki je skrbelo za blago za pot
rebe mesta. Z vsakdanjim trgovanjem z različnim trgovskim blagom so bili
prebivalci kraškega zaledja močno povezani s Trstom in kot rezultat teh tr-
govskih poti je vzniknilo veliko gostiln. V drugi polovici 19. stoletja so vse
večje potrebe po konzerviranju mesa, rib, piva in drugih hitro pokvarljivih
izdelkov pripeljale do priprave ledu za prodajo na množičen način. Led, ki
so ga Kraševci izdelali, je bil izvažan tudi v Benetke in Koper in je bil med
drugim uporabljen za industrijsko izdelavo piva v Senožečah na Krasu.
Ledenice so bile specifične (večinoma okrogle) zgradbe iz suhega zidu, ki
so bile za 2/3 vkopane v zemljo in imele le majno odprtino, da ne bi vanje
uhajala toplota. Predpogoj za pripravo ledu so bile deževne mrzle zime (<
0°C), ki so napolnile umetno narejene kale za pobiranje ledu. Kal je lahko
dal za dve ledenici ledu (ali približno 70 ton). Zanimiv način pobiranja ledu
je bil zabeležen v vaseh Velike Loče, Male Loče, Slivje, Brezovica in Slope v
Matarskem podolju, kjer je bila voda spuščena po travnikih v dolinah, tako
da so rezali led iz zamrznjene poplavljene vode (Bugarič in Hrobat 1994a;
1994b; Belingar 2005, 343‒51; Klemenčič 1959, 135).
Ledenica je lahko bila last dveh kmetov, lahko pa so jo zgradili in je
bila v lasti celotne vaške skupnosti. Na primer, samo v majhni vasi Vrhpolje
(ob glavni trgovski cesti Reka‒Trst) je bilo registriranih 23 ledenic, od ka
terih so bile štiri v lasti po dveh vaščanov skupaj (Belingar 2005, 365‒8;
Bugarič in Hrobat 1994a, 26‒7). Jasno je, da je skoraj vsak kmet iz te vasi
izvajal ledeničarsko dejavnost in celo najrevnejši so združili moči, da so
zgradili skupno ledenico (Bugarič in Hrobat 1994a, 26‒7). V Krvavem
Potoku je bilo dokumentiranih 11 in na Kozini 9 ledenic; obe vasi se naha-
jata v neposredni bližini Trsta in ob glavni cesti, ki vodi do njega (Belingar
2005, 357‒8; Bugarič in Hrobat 1994a, 20‒2; 1994b). Po ustnih informacijah
je bilo do leta 1930 na Kozini le 9 družin in le ena ni imela lastne ledenice
(Bugarič in Hrobat 1994a, 20). V sosednjem Rodiku je bilo zabeleženih 32
kalov za pobiranje ledu. Največja ledenica, 19 metrov globoka in premera 17
metrov s središčnim stebrom, visokim 32 metrov, se je nahajala v Kačičah.
Bila je v posesti nekega Mušiča iz Trsta, ki jo je zgradil z idejo »tovarne«
ledu. Proti koncu 30-ih let 20. stoletja je na celotnem Matarskem podol-
ju (dolžine približno 20 kilometrov) delovalo prek 100 ledenic. Z razvojem
električnih hladilnikov je ledeničarska dejavnost začela izgubljati donos-
85
