Page 84 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 84
preživetje in podjetnost
kega osredotočanja na ruralno okolje, ki zanemarja urbano okolje, kjer so
bile obrti ravno tako prisotne (Valenčič 1972), in Bogatajevo osredotočan-
je na dediščinska bolj kot na zgodovinska vprašanja, kar pa je s stališča et-
nologa povsem razumljivo. Po Bogatajevem mnenju velja, da bolj ko so se
družbene razlike na podeželju poglabljale, bolj ko so se kmetije drobile, bolj
se je obrtna proizvodnja večala. Domače obrti so za večino kmetov pred-
stavljale preživetje, še posebno za t. i. »ruralni proletariat« − za kajžarje, ba-
jtarje, gostače in male kmete itd. Domače obrti so zagotavljale dopolnilni
zaslužek in so kmetom izboljšale ali vsaj zagotavljale minimalni življenjski
standard, omogočale so preživetje. Celotne vasi, kmetije, družine in ozeml-
ja so se usmerili v eno obrt, na primer tkanje v vaseh med Krajem in Škofjo
Loko, sitarstvo v vasi Stražišče itd. (Bogataj 1989, 7‒8). V 18. in 19. stoletju
je mogoče ločiti tradicionalne obrti od uvedenih, ki niso imele povezave s
tradicijo. Prve so bile prenašane iz generacije na generacijo in surovina je
bila pri roki. Taki primeri so lončarstvo, izdelovanje suhe robe, pletarst-
vo, žebljarstvo v Kropi, žimarstvo v Stražišču itd. Uvedene domače obrti
so bile vpeljane v okviru prizadevanj gospodarske politike, še posebno od
druge polovice 18. stoletja naprej, kot na primer čipkarstvo v Idriji, ki je bilo
namenoma vpeljano iz Holandije v Idrijo, da bi omogočalo revnim rudar-
skim družinam dodaten zaslužek, ali slamnikarstvo, ki se je razširilo iz
Italije ter se prepletlo z industrijo, podobno kot t. i. »delo na domu«. Večina
teh izdelkov je bila namenjena izvozu za stranke privilegiranih razredov
(Bogataj 1989, 8‒9; Sedej 1991, 15). V tem primeru je govora o »protoindus-
trijski« obliki proizvodne organizacije (Kauf- oz. Verlag-System, čemur kot
gospodarsko-zgodovinarski slovenski izraz ustreza založništvo).
4. Nekaj primerov domače obrti in drugih kmečkih
neagrarnih gospodarskih dejavnosti v etnološki literaturi
Kot že povedano, je bil velik delež preteklih etnoloških študij usmerjen v
domače obrti, vendar so se raziskovalno osredotočale na razvoj posamez
ne domače obrti in na njeno sodobno stanje, niso pa bile povezane v okvir
kmečkih gospodarskih dejavnosti kot celote ali v okvir kmečkega gospo-
darstva. V tem poglavju bom na kratko navedla nekaj neagrarnih gospo-
darskih dejavnosti, ki nam dajejo slutiti svojo veliko raznovrstnost v slo-
venskih regijah, še posebno v 19. stoletju, ampak tudi prej in kasneje, v
začetku 20. stoletja.
Gospodarska dejavnost, ki je bila povezana z obrtjo in bila precej raz-
vita, ampak kot taka ni bila dojeta s strani oblasti, je bilo potujoče obrtniško
82
kega osredotočanja na ruralno okolje, ki zanemarja urbano okolje, kjer so
bile obrti ravno tako prisotne (Valenčič 1972), in Bogatajevo osredotočan-
je na dediščinska bolj kot na zgodovinska vprašanja, kar pa je s stališča et-
nologa povsem razumljivo. Po Bogatajevem mnenju velja, da bolj ko so se
družbene razlike na podeželju poglabljale, bolj ko so se kmetije drobile, bolj
se je obrtna proizvodnja večala. Domače obrti so za večino kmetov pred-
stavljale preživetje, še posebno za t. i. »ruralni proletariat« − za kajžarje, ba-
jtarje, gostače in male kmete itd. Domače obrti so zagotavljale dopolnilni
zaslužek in so kmetom izboljšale ali vsaj zagotavljale minimalni življenjski
standard, omogočale so preživetje. Celotne vasi, kmetije, družine in ozeml-
ja so se usmerili v eno obrt, na primer tkanje v vaseh med Krajem in Škofjo
Loko, sitarstvo v vasi Stražišče itd. (Bogataj 1989, 7‒8). V 18. in 19. stoletju
je mogoče ločiti tradicionalne obrti od uvedenih, ki niso imele povezave s
tradicijo. Prve so bile prenašane iz generacije na generacijo in surovina je
bila pri roki. Taki primeri so lončarstvo, izdelovanje suhe robe, pletarst-
vo, žebljarstvo v Kropi, žimarstvo v Stražišču itd. Uvedene domače obrti
so bile vpeljane v okviru prizadevanj gospodarske politike, še posebno od
druge polovice 18. stoletja naprej, kot na primer čipkarstvo v Idriji, ki je bilo
namenoma vpeljano iz Holandije v Idrijo, da bi omogočalo revnim rudar-
skim družinam dodaten zaslužek, ali slamnikarstvo, ki se je razširilo iz
Italije ter se prepletlo z industrijo, podobno kot t. i. »delo na domu«. Večina
teh izdelkov je bila namenjena izvozu za stranke privilegiranih razredov
(Bogataj 1989, 8‒9; Sedej 1991, 15). V tem primeru je govora o »protoindus-
trijski« obliki proizvodne organizacije (Kauf- oz. Verlag-System, čemur kot
gospodarsko-zgodovinarski slovenski izraz ustreza založništvo).
4. Nekaj primerov domače obrti in drugih kmečkih
neagrarnih gospodarskih dejavnosti v etnološki literaturi
Kot že povedano, je bil velik delež preteklih etnoloških študij usmerjen v
domače obrti, vendar so se raziskovalno osredotočale na razvoj posamez
ne domače obrti in na njeno sodobno stanje, niso pa bile povezane v okvir
kmečkih gospodarskih dejavnosti kot celote ali v okvir kmečkega gospo-
darstva. V tem poglavju bom na kratko navedla nekaj neagrarnih gospo-
darskih dejavnosti, ki nam dajejo slutiti svojo veliko raznovrstnost v slo-
venskih regijah, še posebno v 19. stoletju, ampak tudi prej in kasneje, v
začetku 20. stoletja.
Gospodarska dejavnost, ki je bila povezana z obrtjo in bila precej raz-
vita, ampak kot taka ni bila dojeta s strani oblasti, je bilo potujoče obrtniško
82
