Page 89 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 89
3: kmečk a »gospodarsk a pr izadevnost« v slovenski etnologiji (19.–20. stoletje)
agrarnemu gospodarstvu (glej Makarovič 1978, 8; Sedej 1991; Bras 1991, 208;
Bogataj 1992, 86‒141). Janez Bogataj pa vendarle opozarja, da z vpeljavo ter-
mina »hišna industrija« leta 1883 obrt ni bila več dojeta kot dopolnilna de-
javnost, temveč kot glavni poklic (Bogataj 1989, 10).
Kakorkoli, M. Makarovič predstavi nekaj zanimivih podatkov in
regijskih specifik kmečkega gospodarstva, iz katerih je mogoče sklepati o
pomenu trgovine kmečkih izdelkov. V 17. in 18. stoletju je doma pridela-
na koruza v Istri zadostovala le za štiri mesece v letu, manjkajoča koru-
za je bila uvožena, medtem ko je bilo 4/5 oljčnega olja in vina izvoženo.
Na Gorenjskem, slovenskem Koroškem in zahodnem Štajerskem je doma
pridelana koruza zadostovala za domače potrebe, medtem ko so na vzhod-
nem Štajerskem koruzo uvažali in vino izvažali. Po avtoričinem mnen-
ju so se kmetje v 19. stoletju vse bolj usmerjali napram drugim gospodar-
skim dejavnostim. Poročilo o gospodarski strukturi Kranjske iz leta 1811 iz
časa francoskih oblasti omenja, da je regija pasivna v pridelavi koruze in ži-
vine, ampak imajo presežno proizvodnjo lanu in železa. V drugem poroči-
lu piše, da so prebivalci Notranjske angažirani pri transportu dobrin ali pa
so zaposleni kot lesni delavci. Poročilo iz leta 1838 za Ribnico trdi, da zaradi
prenaseljenosti domači izdelki ne zadostujejo za preživetje, zato so se ljud-
je prisiljeni preživljati s trgovino v drugih regijah (Avstrijskega c esarstva).
Glede vrtnarstva kot dopolnilne dejavnosti (v Ljubljani, Prekmurju, na
Primorskem) se omenja, da so prebivalci Ospa začeli gojiti radič okrog
leta 1900 zaradi vse večjega povpraševanja po zelenjavi iz Trsta in mno-
gi domačini povedo, da je v tem času veliko hiš »zraslo na radiču«. Na
Primorskem je bilo v 18. in 19. stoletju močno tudi gojenje sviloprejke, ki je
predstavljalo »dopolnilno« dejavnost in za nekatere celo glavni vir dohod-
ka (Makarovič 1978, 9, 70, 188).
Zanimivo je opaziti, da v glavnih etnoloških pregledih kmečkih gos
podarskih dejavnosti pogosto spregledano solinarstvo. Predlagala bi, da se
ga vsaj omeni, saj predstavlja jasen primer dejavnosti, ki je bila prepletena s
poljedelstvom in obliko integriranega kmečkega dohodka. Kmetje so nam-
reč skoraj pol leta preživeli pri delu na solinah, od konca aprila do prvega
deževja jeseni.3
Moja zaključna razmišljanja izhajajo s pozicije etnologinje, ki se je
prvič raziskovalno znašla v okviru ekonomske zgodovine, kar mi je dalo
3 Kot je razvidno iz Registra nesnovne kulturne dediščine Ministrstva za kulturo
( ht t p://w w w.m k .gov. si /f i le ad m i n /m k .gov. si /pa geupload s/M i n i st rst vo/ R a z v id i /
RKD_Ziva/Rzd-02_00042.pdf, 7.10.16).
87
agrarnemu gospodarstvu (glej Makarovič 1978, 8; Sedej 1991; Bras 1991, 208;
Bogataj 1992, 86‒141). Janez Bogataj pa vendarle opozarja, da z vpeljavo ter-
mina »hišna industrija« leta 1883 obrt ni bila več dojeta kot dopolnilna de-
javnost, temveč kot glavni poklic (Bogataj 1989, 10).
Kakorkoli, M. Makarovič predstavi nekaj zanimivih podatkov in
regijskih specifik kmečkega gospodarstva, iz katerih je mogoče sklepati o
pomenu trgovine kmečkih izdelkov. V 17. in 18. stoletju je doma pridela-
na koruza v Istri zadostovala le za štiri mesece v letu, manjkajoča koru-
za je bila uvožena, medtem ko je bilo 4/5 oljčnega olja in vina izvoženo.
Na Gorenjskem, slovenskem Koroškem in zahodnem Štajerskem je doma
pridelana koruza zadostovala za domače potrebe, medtem ko so na vzhod-
nem Štajerskem koruzo uvažali in vino izvažali. Po avtoričinem mnen-
ju so se kmetje v 19. stoletju vse bolj usmerjali napram drugim gospodar-
skim dejavnostim. Poročilo o gospodarski strukturi Kranjske iz leta 1811 iz
časa francoskih oblasti omenja, da je regija pasivna v pridelavi koruze in ži-
vine, ampak imajo presežno proizvodnjo lanu in železa. V drugem poroči-
lu piše, da so prebivalci Notranjske angažirani pri transportu dobrin ali pa
so zaposleni kot lesni delavci. Poročilo iz leta 1838 za Ribnico trdi, da zaradi
prenaseljenosti domači izdelki ne zadostujejo za preživetje, zato so se ljud-
je prisiljeni preživljati s trgovino v drugih regijah (Avstrijskega c esarstva).
Glede vrtnarstva kot dopolnilne dejavnosti (v Ljubljani, Prekmurju, na
Primorskem) se omenja, da so prebivalci Ospa začeli gojiti radič okrog
leta 1900 zaradi vse večjega povpraševanja po zelenjavi iz Trsta in mno-
gi domačini povedo, da je v tem času veliko hiš »zraslo na radiču«. Na
Primorskem je bilo v 18. in 19. stoletju močno tudi gojenje sviloprejke, ki je
predstavljalo »dopolnilno« dejavnost in za nekatere celo glavni vir dohod-
ka (Makarovič 1978, 9, 70, 188).
Zanimivo je opaziti, da v glavnih etnoloških pregledih kmečkih gos
podarskih dejavnosti pogosto spregledano solinarstvo. Predlagala bi, da se
ga vsaj omeni, saj predstavlja jasen primer dejavnosti, ki je bila prepletena s
poljedelstvom in obliko integriranega kmečkega dohodka. Kmetje so nam-
reč skoraj pol leta preživeli pri delu na solinah, od konca aprila do prvega
deževja jeseni.3
Moja zaključna razmišljanja izhajajo s pozicije etnologinje, ki se je
prvič raziskovalno znašla v okviru ekonomske zgodovine, kar mi je dalo
3 Kot je razvidno iz Registra nesnovne kulturne dediščine Ministrstva za kulturo
( ht t p://w w w.m k .gov. si /f i le ad m i n /m k .gov. si /pa geupload s/M i n i st rst vo/ R a z v id i /
RKD_Ziva/Rzd-02_00042.pdf, 7.10.16).
87
