Page 88 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 88
preživetje in podjetnost
nost in je počasi izumrla. Zadnja ledenica je delovala leta 1961 v Krvavem
Potoku (Bugarič in Hrobat 1994a, 24; 1994b; Belingar 2005, 351‒5).
Ledeničarska dejavnost je bila kmetom vir zaslužka. Po besedah mo-
jih sogovornikov so bili kmetje z ledenicami premožnejši. Z zaslužkom
so si lahko zgradili novo hišo, vodnjak ali »porton« (Bugarič in Hrobat
1994a, 9). Še leta 2005 so ustni podatki potrdili, da je led prinašal dober
zaslužek. Ko je lastnik ledenico zapolnil in zaprl, je rekel: »Ne bomo lačni
kruha« (Belingar 2005, 350). Sogovornik je povedal, da je pred 1. svetovno
vojno zaslužil 20 goldinarjev na voz ledu, v najtoplejših poletjih do 25 in 30
goldinarjev (Belingar 2005, 351, n. 13). Za primerjavo, povprečna letna plača
običajnega delavca v rudniku v Idriji je leta 1891 znašala 212 goldinarjev
(glej Kavrečič v tej knjigi). Če primerjamo s časom, ki je verjetno bližje so-
govornikovemu, je bila plača tovarniškega delavca leta 1913 3 do 3,4 krajcar-
jev na dan za moškega, kar bi znašalo 1,5 do 1,7 goldinarjev, in 2 do 2,3 kra-
jcarjev, v znesku 1 do 1,15 goldinarjev, za žensko na dan (za deset ur dela).2
Po drugi svetovni vojn i sta vrednost ledu in donosnost njegove proizvod
nje in prodaje padli, saj se je za stot ledu v Trstu dobilo 4 lire (25 ali 30 vozov
ledu je zapolnilo leden ico s 25 do 35 kg stotov na voz, Belingar 2005, 350).
Za primerjavo, v tem času je bilo tele vredno okoli 120 lir in odrasla kra-
va 200‒300 lir (Klemenčič 1959, 136), medtem ko je bil voz ledu vreden stot
moke (Belingar 2005, 350). Potrebno je navesti, da se za led ni plačevalo
carine, pa čeprav se plačilu carine ni izognilo drugo trgovsko blago, kot je
meso, žgana pijača, živina, kokoši in poljski pridelki (Belingar 2005, 351;
Bugarič in Hrobat 1994a, 15).
Ledeničarstvo je predstavljalo majhen dohodek tudi za najete delavce.
Sogovorniki so se spominjali, da je bila dnevnica oz. žrnada za najete
delavce pozimi za spravljanje ledu okrog 10 lir, kar je veljalo za dobro plačilo
med 1. in 2. svetovno vojno. Za ta denar so si kupili delavske hlače (Bugarič
in Hrobat 1994a, 23). Plačilo delavcem poleti, ko je bilo potrebno spraviti
led iz ledenice, je bilo v višini 5‒6 lir na delavca, le najtežje delo, to je nošnjo
ledu iz ledenice, je bila plačano 10 lir (Belingar 2005, 350; Bugarič in Hrobat
1994a, 25).
Zaključne ugotovitve
Etnologi so v kmečkih gospodarskih dejavnostih, ki niso bile povezane s
poljedelstvom, videli »dopolnilne« ali »dodatne« dejavnosti osnovnemu
2 Slovenec, 29. 9. 1913, 5; http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/kaj-in-
kako-so-oglasevali-pred-sto-leti/318891, 20. 12. 2016.
86
nost in je počasi izumrla. Zadnja ledenica je delovala leta 1961 v Krvavem
Potoku (Bugarič in Hrobat 1994a, 24; 1994b; Belingar 2005, 351‒5).
Ledeničarska dejavnost je bila kmetom vir zaslužka. Po besedah mo-
jih sogovornikov so bili kmetje z ledenicami premožnejši. Z zaslužkom
so si lahko zgradili novo hišo, vodnjak ali »porton« (Bugarič in Hrobat
1994a, 9). Še leta 2005 so ustni podatki potrdili, da je led prinašal dober
zaslužek. Ko je lastnik ledenico zapolnil in zaprl, je rekel: »Ne bomo lačni
kruha« (Belingar 2005, 350). Sogovornik je povedal, da je pred 1. svetovno
vojno zaslužil 20 goldinarjev na voz ledu, v najtoplejših poletjih do 25 in 30
goldinarjev (Belingar 2005, 351, n. 13). Za primerjavo, povprečna letna plača
običajnega delavca v rudniku v Idriji je leta 1891 znašala 212 goldinarjev
(glej Kavrečič v tej knjigi). Če primerjamo s časom, ki je verjetno bližje so-
govornikovemu, je bila plača tovarniškega delavca leta 1913 3 do 3,4 krajcar-
jev na dan za moškega, kar bi znašalo 1,5 do 1,7 goldinarjev, in 2 do 2,3 kra-
jcarjev, v znesku 1 do 1,15 goldinarjev, za žensko na dan (za deset ur dela).2
Po drugi svetovni vojn i sta vrednost ledu in donosnost njegove proizvod
nje in prodaje padli, saj se je za stot ledu v Trstu dobilo 4 lire (25 ali 30 vozov
ledu je zapolnilo leden ico s 25 do 35 kg stotov na voz, Belingar 2005, 350).
Za primerjavo, v tem času je bilo tele vredno okoli 120 lir in odrasla kra-
va 200‒300 lir (Klemenčič 1959, 136), medtem ko je bil voz ledu vreden stot
moke (Belingar 2005, 350). Potrebno je navesti, da se za led ni plačevalo
carine, pa čeprav se plačilu carine ni izognilo drugo trgovsko blago, kot je
meso, žgana pijača, živina, kokoši in poljski pridelki (Belingar 2005, 351;
Bugarič in Hrobat 1994a, 15).
Ledeničarstvo je predstavljalo majhen dohodek tudi za najete delavce.
Sogovorniki so se spominjali, da je bila dnevnica oz. žrnada za najete
delavce pozimi za spravljanje ledu okrog 10 lir, kar je veljalo za dobro plačilo
med 1. in 2. svetovno vojno. Za ta denar so si kupili delavske hlače (Bugarič
in Hrobat 1994a, 23). Plačilo delavcem poleti, ko je bilo potrebno spraviti
led iz ledenice, je bilo v višini 5‒6 lir na delavca, le najtežje delo, to je nošnjo
ledu iz ledenice, je bila plačano 10 lir (Belingar 2005, 350; Bugarič in Hrobat
1994a, 25).
Zaključne ugotovitve
Etnologi so v kmečkih gospodarskih dejavnostih, ki niso bile povezane s
poljedelstvom, videli »dopolnilne« ali »dodatne« dejavnosti osnovnemu
2 Slovenec, 29. 9. 1913, 5; http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/kaj-in-
kako-so-oglasevali-pred-sto-leti/318891, 20. 12. 2016.
86
