Page 86 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 86
preživetje in podjetnost
hinjske posode ter je postala le še dopolnilna dejavnost malih kmetov (z iz-
jemo pečarjev iz urbanih okolij) (Bras 1991, 223‒8).
Etnološka literatura je polna vseh vrst obrti, preveč, da bi jih naved-
la in opisala v tem kratkem članku. Izpostavila bom le gospodarsko de-
javnost, ki je bila običajno povezana z dobrim dohodkom, tj. splavarstvo,
ki sodi v okvir gozdnega gospodarstva. Polagrarni splavarji so pripravljali
les, medtem ko so ga lastniki gozdov prodajali. Splavarji so izhajali iz »ru-
ralnega proletariata«. V 16., 17. in še v 19. stoletju je bila to še vedno prev-
ladujoča dejavnost v okolici Ljubnega, Gornjega Grada in Mozirja v severni
Sloveniji. Večina se je preživljala s splavarjenjem, s prodajo lesa na daljave,
na primer vse do Beograda v Srbiji. O konkretnih dohodkih priča podatek
izpred 2. svetovne vojne, ko je nekdo v samo dveh do treh delovnih dneh
zaslužil 6.000 dinarjev poleg oskrbe s hrano in plačanega prevoza do doma
(Makarovič 1978, 197‒9). Za primerjavo, v istem obdobju je imel industrijski
delavec letno plačo v višini okrog 9.000 dinarjev (glej Lazarević v tej knjigi).
V povezavi s to dejavnostjo je Baš ločeval med dvema kategorijama
kmetov po zemljiški odvezi (1848), ki ju je imenoval »patriarhalni« in »del-
no urbanizirani« kmeti. Delno urbanizacijo kmetov v drugi polovici 19.
stoletja in v 20. stoletju sta omogočila promet in razvoj tehnične kulture v
bližini mest, industrijskih naselij in večjih prometnih poti, na primer okrog
Ljubljane, Maribora, Celja, v regijah z industrijskimi rastlinami, kot je hmelj
v Savinjski dolini, ali v krajih, kjer se je razvil promet na daljše razdalje, kot
v primeru transporta lesa v Dravski dolini ali v Zgornjesavski dolini. Ta tip
kmetov je bil v manjšini in med njimi so bili tudi premožnejši kmetje, ki
so bili »vas ali sosesko obvladajoči veljaki«. Po drugi strani naj bi »patriar-
halni« kmetje živeli v kontinuiteti s predfiziokratsko preteklostjo (na ob-
močjih Dolenjske, Bele Krajine, za Sotlo, v Halozah, Podravju, Prekmurju
in na hribovitem Gorenjskem, v zahodnem okolici Kranja). »Urbanizirani«
kmetje naj bi imeli prehrano, oblačilno in bivalno kulturo (hiša z ločenimi
sobami, posteljami, boljšo higieno) ter duhovno kulturo (branje časopisov)
podobno mestnim prebivalcem. Konzumirali naj bi kavo in meso tudi med
delovnimi dnevi in imeli naj bi precej mešano prehrano, medtem ko naj bi
»patriarhalni« kmetje imeli enako in nezadostno prehrano s pomanjkan-
jem mleka, masti itd. »Polurbanizirani« kmetje so si izboljševali življenjski
standard z dodajanjem »urbanih« gospodarskih dejavnosti kmetijskim de-
javnostim, od obrti do trgovine (Baš 1984, 172‒3).
Na koncu bom med tem velikim številom kmečkih gospodarskih ak-
tivnosti predstavila primer ledeničarstva na območju Krasa, ki sem ga raz
84
hinjske posode ter je postala le še dopolnilna dejavnost malih kmetov (z iz-
jemo pečarjev iz urbanih okolij) (Bras 1991, 223‒8).
Etnološka literatura je polna vseh vrst obrti, preveč, da bi jih naved-
la in opisala v tem kratkem članku. Izpostavila bom le gospodarsko de-
javnost, ki je bila običajno povezana z dobrim dohodkom, tj. splavarstvo,
ki sodi v okvir gozdnega gospodarstva. Polagrarni splavarji so pripravljali
les, medtem ko so ga lastniki gozdov prodajali. Splavarji so izhajali iz »ru-
ralnega proletariata«. V 16., 17. in še v 19. stoletju je bila to še vedno prev-
ladujoča dejavnost v okolici Ljubnega, Gornjega Grada in Mozirja v severni
Sloveniji. Večina se je preživljala s splavarjenjem, s prodajo lesa na daljave,
na primer vse do Beograda v Srbiji. O konkretnih dohodkih priča podatek
izpred 2. svetovne vojne, ko je nekdo v samo dveh do treh delovnih dneh
zaslužil 6.000 dinarjev poleg oskrbe s hrano in plačanega prevoza do doma
(Makarovič 1978, 197‒9). Za primerjavo, v istem obdobju je imel industrijski
delavec letno plačo v višini okrog 9.000 dinarjev (glej Lazarević v tej knjigi).
V povezavi s to dejavnostjo je Baš ločeval med dvema kategorijama
kmetov po zemljiški odvezi (1848), ki ju je imenoval »patriarhalni« in »del-
no urbanizirani« kmeti. Delno urbanizacijo kmetov v drugi polovici 19.
stoletja in v 20. stoletju sta omogočila promet in razvoj tehnične kulture v
bližini mest, industrijskih naselij in večjih prometnih poti, na primer okrog
Ljubljane, Maribora, Celja, v regijah z industrijskimi rastlinami, kot je hmelj
v Savinjski dolini, ali v krajih, kjer se je razvil promet na daljše razdalje, kot
v primeru transporta lesa v Dravski dolini ali v Zgornjesavski dolini. Ta tip
kmetov je bil v manjšini in med njimi so bili tudi premožnejši kmetje, ki
so bili »vas ali sosesko obvladajoči veljaki«. Po drugi strani naj bi »patriar-
halni« kmetje živeli v kontinuiteti s predfiziokratsko preteklostjo (na ob-
močjih Dolenjske, Bele Krajine, za Sotlo, v Halozah, Podravju, Prekmurju
in na hribovitem Gorenjskem, v zahodnem okolici Kranja). »Urbanizirani«
kmetje naj bi imeli prehrano, oblačilno in bivalno kulturo (hiša z ločenimi
sobami, posteljami, boljšo higieno) ter duhovno kulturo (branje časopisov)
podobno mestnim prebivalcem. Konzumirali naj bi kavo in meso tudi med
delovnimi dnevi in imeli naj bi precej mešano prehrano, medtem ko naj bi
»patriarhalni« kmetje imeli enako in nezadostno prehrano s pomanjkan-
jem mleka, masti itd. »Polurbanizirani« kmetje so si izboljševali življenjski
standard z dodajanjem »urbanih« gospodarskih dejavnosti kmetijskim de-
javnostim, od obrti do trgovine (Baš 1984, 172‒3).
Na koncu bom med tem velikim številom kmečkih gospodarskih ak-
tivnosti predstavila primer ledeničarstva na območju Krasa, ki sem ga raz
84
