Page 85 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 85
3: kmečk a »gospodarsk a pr izadevnost« v slovenski etnologiji (19.–20. stoletje)
delo, imenovano tudi »delo na domu« ali »ambulantna obrt na podežel-
ju«. Starejše ime, ki so ga uporabljali Slovenci, »delo na štero«, je primarno
označevalo izvajanje domače obrti brez oblastnega dovoljenja (»štera« izha-
ja iz nemške besede Störer, ki v slovenščini označuje šušmarja). Potujoči do-
mači obrtniki so potovali od hiše do hiše, kjer so izdelovali naročene stva
ri, na primer, klali so živino in jo predelovali v mesne izdelke, izdelovali ali
popravljali so obleke ali čevlje za celotno družino itd. (Bogataj 1989 10‒1,
232).
V etnološki stroki za najstarejše domače obrti veljajo lončarstvo, lesne
obrti (suha roba) in pletarstvo (Bogataj 1989, 235; Bras 1991, 214). Izdelovanje
suhe robe predstavlja najpomembnejšo neagrarno dejavnost na območju
Ribnice in Kočevja, ki je dopolnjevala prihodke malih razdrobljenih kmetij
z malo ali brez rodovitne zemlje – malih kmetov, kočarjev in gostačev (Bras
1991, 214‒6). Že Janez Vajkard Valvasor je v svojem monumentalnem delu
Slava vojvodine Kranjske leta 1689 pisal, da se ljudje iz Kočevja v glavnem
preživljajo z izdelovanjem suhe robe (Bogataj 1989, 8). Dejavnost je bila
oproščena davkov že leta 1492, vladarica Habsburškega cesarstva Marija
Terezija je obnovila patent (1780), podobno kot dva patenta iz 19. stoletja,
ki sta to obrt oprostila davkov, tako da trgovci niso nikoli uspeli ukini-
ti teh privilegijev. Zaradi te obrti so se migracije v Ameriko upočasnile v
80-ih letih 19. stoletja. Držali so se zanimivih nenapisanih pravil, kot, reci-
mo, dedovanja družinskih pravic, tako da je vsak imel pravico do prodaje v
svojem teritoriju, ki ga je dedoval po svojem sorodniku. Zanimiva je prim-
erjava časa, namenjenega tej dejavnosti, ki so jo izvajali vsi člani družine:
200–250 dni je bilo potrebnih za pripravo in obdelavo lesa, medtem ko je za
poljedelstvo ostala le tretjina leta (Bras 1991, 214‒6).
Pri veji pletarstva je zanimivo omeniti, da obrtniki niso bili nikoli
združeni v cehe, kar po mnenju L. Bras nakazuje, da je bila vedno »dodat-
na« gospodarska dejavnost za kmete in povezana s poljedelstvom. Ponekod
so celotne vasi izdelovale pletene koše in zibelke. Tudi to aktivnost naj bi iz-
vajali gospodarsko šibkejši kmetje: »Posebno tam, kjer je primanjkovalo ro-
dovitne zemlje, so si z dodatnim zaslužkom izboljševali življenje, včasih si
pa celo pomagali iz gmotnih stisk.« (Bras 1991, 220)
Najstarejši pisni vir o lončarstvu leta 1340 omenja lončarje iz Drete,
veliko pa je pisnih virov iz 16. stoletja v zvezi s cehi. Tudi Valvasor (1689)
omenja kraje, kjer je bila večina prebivalcev lončarjev. Pisni vir iz leta 1782
omenja, da ni nikjer toliko lončarjev kot na Kranjskem. Proti koncu 19. sto-
letja je dejavnost začela upadati zaradi uvajanja štedilnikov in kovinske ku-
83
delo, imenovano tudi »delo na domu« ali »ambulantna obrt na podežel-
ju«. Starejše ime, ki so ga uporabljali Slovenci, »delo na štero«, je primarno
označevalo izvajanje domače obrti brez oblastnega dovoljenja (»štera« izha-
ja iz nemške besede Störer, ki v slovenščini označuje šušmarja). Potujoči do-
mači obrtniki so potovali od hiše do hiše, kjer so izdelovali naročene stva
ri, na primer, klali so živino in jo predelovali v mesne izdelke, izdelovali ali
popravljali so obleke ali čevlje za celotno družino itd. (Bogataj 1989 10‒1,
232).
V etnološki stroki za najstarejše domače obrti veljajo lončarstvo, lesne
obrti (suha roba) in pletarstvo (Bogataj 1989, 235; Bras 1991, 214). Izdelovanje
suhe robe predstavlja najpomembnejšo neagrarno dejavnost na območju
Ribnice in Kočevja, ki je dopolnjevala prihodke malih razdrobljenih kmetij
z malo ali brez rodovitne zemlje – malih kmetov, kočarjev in gostačev (Bras
1991, 214‒6). Že Janez Vajkard Valvasor je v svojem monumentalnem delu
Slava vojvodine Kranjske leta 1689 pisal, da se ljudje iz Kočevja v glavnem
preživljajo z izdelovanjem suhe robe (Bogataj 1989, 8). Dejavnost je bila
oproščena davkov že leta 1492, vladarica Habsburškega cesarstva Marija
Terezija je obnovila patent (1780), podobno kot dva patenta iz 19. stoletja,
ki sta to obrt oprostila davkov, tako da trgovci niso nikoli uspeli ukini-
ti teh privilegijev. Zaradi te obrti so se migracije v Ameriko upočasnile v
80-ih letih 19. stoletja. Držali so se zanimivih nenapisanih pravil, kot, reci-
mo, dedovanja družinskih pravic, tako da je vsak imel pravico do prodaje v
svojem teritoriju, ki ga je dedoval po svojem sorodniku. Zanimiva je prim-
erjava časa, namenjenega tej dejavnosti, ki so jo izvajali vsi člani družine:
200–250 dni je bilo potrebnih za pripravo in obdelavo lesa, medtem ko je za
poljedelstvo ostala le tretjina leta (Bras 1991, 214‒6).
Pri veji pletarstva je zanimivo omeniti, da obrtniki niso bili nikoli
združeni v cehe, kar po mnenju L. Bras nakazuje, da je bila vedno »dodat-
na« gospodarska dejavnost za kmete in povezana s poljedelstvom. Ponekod
so celotne vasi izdelovale pletene koše in zibelke. Tudi to aktivnost naj bi iz-
vajali gospodarsko šibkejši kmetje: »Posebno tam, kjer je primanjkovalo ro-
dovitne zemlje, so si z dodatnim zaslužkom izboljševali življenje, včasih si
pa celo pomagali iz gmotnih stisk.« (Bras 1991, 220)
Najstarejši pisni vir o lončarstvu leta 1340 omenja lončarje iz Drete,
veliko pa je pisnih virov iz 16. stoletja v zvezi s cehi. Tudi Valvasor (1689)
omenja kraje, kjer je bila večina prebivalcev lončarjev. Pisni vir iz leta 1782
omenja, da ni nikjer toliko lončarjev kot na Kranjskem. Proti koncu 19. sto-
letja je dejavnost začela upadati zaradi uvajanja štedilnikov in kovinske ku-
83
