Page 149 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 149
ukrajinske družbene spremembe v romanu...
pismih avstrijskim prijateljem. O tem, da je samostojna država zapravila
svojo priložnost, piše leta 1994:
Ta dežela je imela čudovito priložnost za spremembno, iz stanja tra-
jne popačenosti in oligofreničnega brezupa skoraj bliskovito poskočiti vsaj
do stanja normalnosti. Toda izkazalo se je, da število tistih, ki znotraj nje
same tega ne želijo in nasploh ne želijo njenega obstoja kot takšnega, bist-
veno presega vse dopustne meje. (Anduhovič 2006, 11–12)
Videti je, da izmed vseh literarnih oseb le Zumbrunnen kot tujec
zmore resneje in bolj poglobljeno analizirati ter pisati o ukrajinski stvar-
nosti. Preko njegovih pisem izvemo, da Ukrajino pestijo številne težave
pri vzpostavitvi nove države, ki se sooča z ostalinami preteklosti. Tako na
enem mestu poudari, da je življenje v nanovo ustanovljeni državi za neka-
tere nevarno, izpostavi prisluškovanja, nepojasnjene umore, porast krimi-
nala, zlasti pa zlate čase za črni trg s strelnim orožjem. Sedanji totalitarizem
ironično imenuje plazeči se, pojavlja se torej še naprej v neodvisni državi, le
v drugačni, modificirani obliki. Opaža, da je ljudi strah živeti v takšni drža-
vi, neodzivnost organov pregona pa zapiše z aforizmom: »Policijska država
je tam, kjer je policija v enaki meri vsemogočna do poštenih državljanov in
nemočna pred zločinci« (Andruhovič 2016, 20).
Dvanajst krogov predstavlja tudi spremenjeno vlogo umetnosti/umet-
nika v družbi ter spremenjene odnose med posamezniki, pri čemer obe iz-
točnici stremita k hitremu in nerazumevajočemu izpraznjevanju bistva. V
romanu je tako prisotna spremenjena podoba umetnosti v sodobni, post-
moderni družbi, ki je v širšem kontekstu prepredena z radikalno seku-
larizacijo, diferenciacijo, ideološko fragmentacijo (Zupan Sosič 2011, 150).
Artur Pepa je kvazipisatelj, ki ves čas premišljuje, kaj bi napisal, a svoje ide-
je le stežka ubesedi. Deležen je tudi cenzure, ko je s svojo knjigo hotel pre-
vrednotiti literarni kanon, s sežigom knjige pa je obsojen na javni linč. Rad
bi napisal bestseller, želi si ugajati, s tem pa se že približuje polju trivialnosti
in podrejenosti, ki ju narekuje sodobna dobičkonosna družbena resničnost.
Artur je predstavljen skozi svoja neumna dejanja (zlasti tedaj, ko se zara-
di prevare hoče maščevati ženinemu ljubimcu Zumbrunnenu), določajo
pa ga tudi povprečni, prazni dialogi. Ima težave z alkoholom in zaradi pi-
jančevanja resne zdravstvene probleme s srcem. Še stopnjevan kvaziumet-
nik v romanu je režiser Volšebnik, ki bere in izbira poneumljajoče scenarije
za reklamo, vsi pa namigujejo na spolnost in erotičnost. Zanj je pomem-
ben le družbeni status. V romanu so poudarjeni manipulativni vzgibi,
ki bi omogočili izkrivljanje polpretekle literarne zgodovine, pesmi Igorja
147
pismih avstrijskim prijateljem. O tem, da je samostojna država zapravila
svojo priložnost, piše leta 1994:
Ta dežela je imela čudovito priložnost za spremembno, iz stanja tra-
jne popačenosti in oligofreničnega brezupa skoraj bliskovito poskočiti vsaj
do stanja normalnosti. Toda izkazalo se je, da število tistih, ki znotraj nje
same tega ne želijo in nasploh ne želijo njenega obstoja kot takšnega, bist-
veno presega vse dopustne meje. (Anduhovič 2006, 11–12)
Videti je, da izmed vseh literarnih oseb le Zumbrunnen kot tujec
zmore resneje in bolj poglobljeno analizirati ter pisati o ukrajinski stvar-
nosti. Preko njegovih pisem izvemo, da Ukrajino pestijo številne težave
pri vzpostavitvi nove države, ki se sooča z ostalinami preteklosti. Tako na
enem mestu poudari, da je življenje v nanovo ustanovljeni državi za neka-
tere nevarno, izpostavi prisluškovanja, nepojasnjene umore, porast krimi-
nala, zlasti pa zlate čase za črni trg s strelnim orožjem. Sedanji totalitarizem
ironično imenuje plazeči se, pojavlja se torej še naprej v neodvisni državi, le
v drugačni, modificirani obliki. Opaža, da je ljudi strah živeti v takšni drža-
vi, neodzivnost organov pregona pa zapiše z aforizmom: »Policijska država
je tam, kjer je policija v enaki meri vsemogočna do poštenih državljanov in
nemočna pred zločinci« (Andruhovič 2016, 20).
Dvanajst krogov predstavlja tudi spremenjeno vlogo umetnosti/umet-
nika v družbi ter spremenjene odnose med posamezniki, pri čemer obe iz-
točnici stremita k hitremu in nerazumevajočemu izpraznjevanju bistva. V
romanu je tako prisotna spremenjena podoba umetnosti v sodobni, post-
moderni družbi, ki je v širšem kontekstu prepredena z radikalno seku-
larizacijo, diferenciacijo, ideološko fragmentacijo (Zupan Sosič 2011, 150).
Artur Pepa je kvazipisatelj, ki ves čas premišljuje, kaj bi napisal, a svoje ide-
je le stežka ubesedi. Deležen je tudi cenzure, ko je s svojo knjigo hotel pre-
vrednotiti literarni kanon, s sežigom knjige pa je obsojen na javni linč. Rad
bi napisal bestseller, želi si ugajati, s tem pa se že približuje polju trivialnosti
in podrejenosti, ki ju narekuje sodobna dobičkonosna družbena resničnost.
Artur je predstavljen skozi svoja neumna dejanja (zlasti tedaj, ko se zara-
di prevare hoče maščevati ženinemu ljubimcu Zumbrunnenu), določajo
pa ga tudi povprečni, prazni dialogi. Ima težave z alkoholom in zaradi pi-
jančevanja resne zdravstvene probleme s srcem. Še stopnjevan kvaziumet-
nik v romanu je režiser Volšebnik, ki bere in izbira poneumljajoče scenarije
za reklamo, vsi pa namigujejo na spolnost in erotičnost. Zanj je pomem-
ben le družbeni status. V romanu so poudarjeni manipulativni vzgibi,
ki bi omogočili izkrivljanje polpretekle literarne zgodovine, pesmi Igorja
147
